Katar in politika evropskih mošej

Piše: Kristoffer Storm

Ogromna mošeja, ki jo Katar in Turčija gradita v Strasbourgu, bi nas morala navdajati z grozo. Le nekaj kilometrov od Evropskega parlamenta ta »rušilna krogla« demokracije predstavlja simbolno in praktično grožnjo prav tistim vrednotam, ki jih njeni pokrovitelji domnevno zagovarjajo.

Sredstva za mošejo Eyyûb Sultan večinoma prihajajo od turške politične fundacije Millî Görüş in iz Katarja. Sramotno je, da je kateri koli od teh držav dovoljeno financirati obsežne družbene in kulturne projekte v evropskih mestih. Turška vlada še naprej zaseda del ozemlja članice EU, Republike Ciper, medtem ko katarska vlada v hotelih s petimi zvezdicami v Dohi gosti voditelje Hamasa in Muslimanske bratovščine. Preprosto povedano: politike in financiranje teh dveh vlad so sovražni do Zahoda, vendar jima je bilo – po zaslugi zahodnih svoboščin – dovoljeno širiti lastne politične ideologije v lastnih jezikih med skupnostmi, ki živijo v naših prestolnicah. Odveč je dodati, da bi bilo takšno javno izkazovanje krščanstva v Katarju povsem nezakonito.

Vpliv tega tujega financiranja na demokratično stabilnost Evrope je že zdaj znaten. Mošeja Eyyûb Sultan je le ena od 113 mošej, islamskih centrov in projektov muslimanskih organizacij v 14 evropskih državah, ki jih financira Katar. Medtem ko iz islamskega sveta prihajajo milijoni migrantov, socialistični politiki odkrito slavijo učinek, ki ga ima njihovo zavezništvo s temi tujimi pokrovitelji na javnomnenjske raziskave. Volivci, ki niso Evropejci, nesorazmerno pogosto glasujejo za levico, prav tako pa ne smemo podcenjevati političnega vpliva, ki ga imajo mošeje na muslimanske skupnosti v Evropi.

V Bradfordu, mestu z velikim deležem muslimanskega prebivalstva v severni Angliji, so se leta 2012 na pomembnih lokalnih volitvah pomerile glavne stranke; njihovi plakati so bili kot običajno razobešeni po mestu, predstavniki strank pa so javno razpravljali med seboj. Zmagal je George Galloway, čigar kampanja je bila skoraj neopazna; preprosto je sklenil dogovor z mošejami, da bo zastopal islamske interese na področju zunanje politike.

Tudi Švedska je sprejela izjemno veliko število migrantov, socialistične oblasti pa so z navdušenjem slovesno odprle ogromni mošeji v Malmöju in Stockholmu. Na letošnjih nacionalnih volitvah so socialni demokrati in stranka Levica med muslimanskimi volivci prejeli nekaj več kot 80-odstotno podporo [https://kvartal.se/nyheter/artiklar/s-och-v-far-80-procent-bland-muslimska-valjare/cG9zdDoxNzMyMzA]. Verjetno bi na teh volitvah zmagala desnica, če ne bi bilo glasov priseljencev. Tragična ironija je, da glasovi, potrebni za zmago levice na nacionalni ravni, prihajajo iz mestnih predelov, ki jih ni več mogoče prepoznati kot del tega naroda.

Danska socialistična vlada kljub svojim trditvam ni ustavila migracij. Zaradi izgradnje mošeje v okviru Centra za civilizacijo Hamada bin Kalife v Københavnu – poimenovane po katarskem emirju in vredne 20 milijonov evrov – je zelo verjetno, da se bo to, kar se je pravkar zgodilo na Švedskem, ponovilo tudi tukaj.

Svobodna demokratična družba ne more sobivati ​​s pokroviteljstvom radikalnih islamističnih držav, vendar pa leve stranke, ki imajo koristi od glasov priseljencev, bolj skrbijo naslednje volitve kot demografska podoba Evrope čez desetletje.

Cinično rdeče-zeleno zavezništvo je obsojeno na propad, saj islamisti odpravijo demokracijo, takoj ko jo izkoristijo za prevzem oblasti, pri čemer poteptajo svoje socialistične partnerje. Dovolj je pogledati Iran, kjer so se idealistični socialisti in naprednjaki povezali z ajatolami, da bi strmoglavili šaha.

Evropska demokracija je ogrožena, če se ne bomo uprli agresivnemu političnemu lobiranju tujih vlad, ki aktivno zasedajo naše ozemlje in financirajo naše teroristične sovražnike.

Kristoffer Storm je poslanec Evropskega parlamenta iz vrst stranke Danski demokrati (Danmarksdemokraterne), ki deluje v okviru politične skupine Evropski konservativci in reformisti (ECR).

The post Katar in politika evropskih mošej appeared first on Kulturni marksizem.