Levica se boji resnice, zato razgraja naokoli

Oni se bojijo! Bojijo se spremembe Zakona o parlamentarni preiskavi, bojijo se spremembe Zakona o gospodarskih družbah, bojijo se StKOK-a … Skratka, bojijo se resnice. Ali pa vsaj možnosti, da bi se ji kdo preveč približal.

Ravno zato je bila sprememba Zakona o parlamentarni preiskavi sprejeta – kako priročno – že konec leta 2024, torej še v mandatu prejšnje vlade. Takrat je bil zakonu dodan 1.a člen, ki je določil možnost ustavne presoje akta o odreditvi parlamentarne preiskave na zahtevo fizičnih in pravnih oseb, ki so predmet preiskave, ter nekaterih državnih organov.

Danes pa se okoli te spremembe ustvarja skoraj apokaliptična atmosfera. Pod pretvezo nevarnosti uvedbe nekakšne “politične policije” se zahteva referendum. Straši se, da bo politika prek parlamentarnih komisij brez sodne odredbe lahko preiskovala vse in vsakogar. Straši se, da se bo od bank pridobivalo podatke o bančnih računih, od državnih organov pa dokumentacijo, preiskovanci pa naj bi bili pri tem prikrajšani za pravočasno pritožbo oziroma sodno varstvo. Bojijo se!

Kdo je preiskoval včeraj – in kdo se boji danes

In tukaj postane stvar zanimiva. Ne zato, ker bi bilo treba vsako parlamentarno preiskavo avtomatično podpreti ali ker bi bilo treba zanemariti ustavna jamstva. Nasprotno. Pravica do sodnega varstva je resna stvar.

Foto: BOBO

Toda še bolj zanimivo je, kdo danes tako glasno opozarja na nevarnost preiskovanja in kdo je v prejšnjem mandatu z različnimi preiskovalnimi mehanizmi počel – ali vsaj poskušal početi – precej podobne stvari. Ko se zamenja oblast, se očitno zamenja tudi pogled na to, kaj je demokratično orodje in kaj je politična represija. Ko preiskuješ ti, je to nadzor. Ko preiskujejo tebe, je to napad na demokracijo. Človek bi skoraj pomislil, da problem ni v parlamentarni preiskavi, ampak v tem, na kateri strani preiskovalne mize sediš.

Bojijo se!

Sprememba ZGD-1O: dolgočasna materija, zelo konkretni strahovi

Podobno je pri spremembi Zakona o gospodarskih družbah. Novela ZGD-1O, sprejeta julija 2026, bistveno zaostruje omejitve glasovalnih pravic med vzajemno povezanimi družbami. S spremembo 554. člena se odpravljajo dosedanje izjeme ter omejujejo možnosti navzkrižnega glasovalnega obvladovanja in izigravanja večinskega lastnika prek kapitalsko povezanih družb.

Na prvi pogled precej dolgočasna pravna materija. 554. člen, glasovalne pravice, kapitalske povezave … nič, zaradi česar bi normalen človek zvečer težko zaspal.

Toda ko se človek malo poglobi, postane zadeva precej bolj zanimiva. Bojijo se, da bi država kot večinski lastnik lahko končno učinkoviteje posegla v upravljanje družb, v katerih ima odločilen lastniški položaj. Bojijo se, da bi se pri tem lahko odprla tudi vprašanja upravljanja Gen-I in poslovnih odločitev, ki so v preteklosti vzbujale številne javne polemike. Bojijo se, da bi se lahko kdo začel preveč natančno spraševati, kam so tekli milijoni, kdo je sprejemal odločitve in kdo je imel od njih korist.

Tudi zato je razumljivo, zakaj je lahko vsak poskus bolj učinkovitega nadzora nad povezanimi družbami za določene interese precej neprijeten. Če je sistem dovolj zapleten, je vedno mogoče razlagati, da je vse zakonito, vse poslovno utemeljeno in vse povsem običajno. Težava nastane šele, ko nekdo začne gledati celotno sliko. Takrat se namreč lahko pokaže, da posamezni kamenčki niso tako nedolžni, ko jih sestavimo v mozaik. Bojijo se!

StKOK: brezzobi tiger ali neprijetno ogledalo

In potem pridemo do StKOK-a oziroma specializiranega organa za pregon korupcije in organiziranega kriminala, ki prinaša preoblikovanje Specializiranega državnega tožilstva ter ustanovitev novega enotnega Specializiranega sodišča Republike Slovenije.

Če sem pri prvih dveh spremembah precej bolj razumljiv glede njihovega strahu, pa bi bil pri StKOK-u nekoliko bolj prizanesljiv. Zakaj? Ker StKOK, vsaj po moji oceni, ni nikakršen strašni zmaj, pred katerim bi morali bežati vsi, ki so se kadarkoli srečali s korupcijskim tveganjem. Prej nov brezzobi tiger, ki bo morda nekoliko pospešil postopke, izboljšal organizacijo dela in skrajšal kakšen postopek, kakšnega revolucionarnega preboja v boju proti korupciji pa sam po sebi verjetno ne bo prinesel.

Za učinkovitejši boj proti korupciji namreč ni dovolj zamenjati tablo na vratih institucije. Če ostanejo enaki postopki, enake procesne omejitve, enake možnosti zavlačevanja in enaki problemi pri odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja, lahko ustanovimo še pet specializiranih sodišč in deset novih organov, pa bomo na koncu dobili predvsem več organigramov. In organigrami, kot vemo, še nikoli niso obsodili korupcije.

Korupcija kot sistemski problem: institucije niso dovolj

Pa vendar se ga bojijo. Zakaj? Ne nujno zato, ker bi bil StKOK tako učinkovit. Bolj verjetno zato, ker brezzobi tiger lahko včasih udari s kremplji. In če ima nekdo na grbi dovolj nepojasnjenih poslov, povezav, političnih uslug, klientelističnih razmerij ali drugih nečednosti, je lahko že sama možnost, da bo nekdo začel sistematično gledati pod preprogo, precej neprijetna.

Ljubljanski župan Zoran Janković. (Foto: Tamino Pelelinsek/STA)

Pri tem pa je treba biti pošten: korupcija v Sloveniji ni problem ene politične stranke, ene vlade ali ene institucije. Je veliko globlji problem. Zasidrana je v različne družbene podsisteme, v politiko, gospodarstvo, javni sektor, lokalno okolje in v njihove medsebojne povezave. Zato se proti institucionalizirani korupciji ni mogoče uspešno boriti zgolj z ustanavljanjem novih institucij.

Potrebne so spremembe celotnega pravnega okvira – in to take, ki bodo posegle tudi na mejo še ustavno dopustnega. Spremeniti je treba Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in še vrsto drugih predpisov. Šele takrat bo mogoče govoriti o sistemskem protikorupcijskem preboju.

Ironija strahu: ko se zamenjajo vloge

Do takrat pa se pravzaprav ni treba posebej bati. Brez teh sprememb bo StKOK lahko še ena institucija v dolgi vrsti institucij, ki bodo sem in tja uspešno razkrile kakšno koruptivno dejanje, vložile kakšno obtožnico, morda dosegle kakšno obsodbo, toda pri temeljnem problemu ne bodo naredile bistvenega koraka naprej. Korupcija pa bo medtem ostala tam, kjer je bila vedno najmočnejša – v sivih območjih med politiko, gospodarstvom in javnim interesom.

Zato je današnje strašenje pred parlamentarno preiskavo, spremembami gospodarske zakonodaje in StKOK-om nekoliko ironično. Tisti, ki so nekoč želeli čim širša pooblastila za preiskovanje drugih, danes opozarjajo na nevarnost preširokih pooblastil. Tisti, ki so nekoč razlagali, da je treba zavarovati javni interes, danes nenadoma zelo skrbno varujejo zasebne interese. In tisti, ki so nekoč zahtevali transparentnost, danes zelo previdno gledajo, kdo bi lahko prišel do dokumentov.

Ddr. Štefan Šumah, dipl. ing., mag. poslovnih ved, sociolog in publicist, Demokracija