Opel Grandland: Veliko uporabnosti, malo manj vpadljivosti

Druga generacija Opla Grandland predstavlja opazen napredek v primerjavi s prvo. Zasnovali in izdelali so ga bolj premišljeno in čeprav ne naredi tako pompoznega prvega vtisa kot sorodni Peugeot 3008 (najbrž slednjemu lahko rečemo tudi izvirnik), sčasoma pokaže svoje adute in zleze pod kožo. Škoda le, da večina najbolj zanimivih kosov opreme atraktivno izhodiščno ceno potisne navzgor za kar tretjino.

V drugo je Grandland res »grand« (v prevodu velik), saj so me vsi po vrsti spraševali, zakaj sem se pripeljal s kombijem. Tak vtis daje, čeprav seveda nima zares kombijevskih dimenzij. Toda o tem, da so ga raztegnili, ni dvoma, in tudi ne, da je prostora razkošno dovolj. Tako za potnike kot za prtljago, nima pa možnosti sedmih sedežev, s tem bi si morda še razširil krog potencialnih kupcev. Zdaj morajo trgovci predvsem prepričati tako zainteresirane kot brezbrižne, da si avto zasluži pozornost.

Oblikovno mogoče ne pritegne takoj, a ima nekaj svojih posebnosti, denimo prozorno masko in svetlobno letev tako spredaj kot zadaj, kjer jo na sredini prekinja prav tako osvetljeni napis znamke. Rjava barva mu daje določeno prepoznavnost kot tudi skoraj ravni liniji boka in strehe. Četudi zelo ne izstopa, pa ga bo težko zamešati s čim drugim. Če že Opel nima več svojega razvoja tehnologij ali pogonskih sklopov, je vsaj pri tistem, v čemer mu znotraj Stellantisa dopuščajo nekaj svobode, dokaj zgledno opravil svoje delo. Tudi notranjost je lična in premišljena, spet v nasprotju s franconsko znamko. Tam se je vse skupaj bolj na pogled bolj grandiozno (čeprav bi nekaj takega zaradi imena morda pričakovali tu), v Grandlandu pa bolj umirjeno, toda je marsikaj bolj priročno, in določeni dodatki tudi ta interier naredijo prijeten in domač. S priročnostjo med drugim ciljam na fizična stikala za spreminjanje temperature in moč ventilacije ter na postavitev tistega za menjalnik, ki je lepo na dosegu roke na sredinski konzoli. Tudi odlagališče za telefon (žal samo za enega) je lepo dostopno in dovolj veliko, pred njim pa je nekakšen polprosojni vizir.

Ni presenečenje, da so vgradili kar tri zaslone, res pa je prosojni opcijski, cenejše opreme bodo brez. Zdaj je moderno, da sta voznikov in osrednji združena pod isto steklo in enake ali podobne velikosti, toda pri Oplu so se odločili drugače in jim dam prav. Osrednji zaslon je res velik, vendar predvsem širok, ne tudi visok, s čimer manj »kriči« v prostor in potnike, kot denimo tisti v Teslah ali modelih koncerna Volkswagen. Voznikov pa je še nižji in lepo integriran, res za prikaz zgolj osnovnih informacij, ki jih dopolnjuje ali celo podvaja še prosojni zaslon in večino časa sem spremljal tega, kar je verjetno tudi namen. Lepo širok osrednji zaslon daje dovolj prostora tako za prikaz in nastavljanje temperature (čeprav se to da početi s tipkami) kot tudi za zemljevid, poleg ostalih »ploščič,« denimo za telefon, radio in še kaj. Prosojni zaslon je tudi velik in prikaže marsikaj, zanimivo je, da pritisk na stransko tipko za pomikanje med informacijami »potovalnega računalnika« najprej preslika to na »vetrobransko steklo,« šele začne vrteti med različnimi prikazi.

Od notranjih zadev mi ni všeč dokaj poceni enotna plastična prevleka za tipke na volanu, pa tudi sam volanski obroč je nekoliko tanek. Ni sicer potrebe, da bi bil v takem avtu majhen, kot je v »bratrancu,« a za odtenek debelejši bi že lahko bil. Stranski tipki v obvolanskih ročicah za spreminjanje pogleda in »resetiranje« vrednosti na voznikovem zaslonu sta stalnica v vozilih koncerna Stellantis in povsem v redu rešitev, ko človek ugotovi, da sta tam in kaj počneta. Pohvalim lahko sprednja sedeža, ki sta res udobna, a ne premehka, izdatno nastavljiva, tudi z dobro oporo, Opel ne izpostavlja tega kar tako kot eno svojih ključnih konkurenčnih prednosti. Tudi zadaj se sedi dobro in za kolena je veliko prostora. Najmanj za dva, celo trije odrasli bi malo solidno preživeli kakšno vožnjo. Prtljažnik je velik, prilagodljiv in uporaben. Ima stranske odprtine, luknje in spodnji prekat, ne da se sicer spustiti dna, možno pa ga je nekoliko dvigniti in zatakniti, da lahko prevažate kaj višjega. Prav tako se klop podira v smiselnem razmerju 40:20:40. Potniki lahko uživajo tudi v občutku kabrioleta, saj se dvodelna panoramska streha pusti odpreti.

Vozniški pomočniki so bili v testnem avtomobilu naprednejše vrste. Opozarjajo na marsikaj in preprečujejo kakšne neumnosti, le držanje v voznem pasu izvaja preveč »mikromenedžmenta,« kar je na lokalnih cestah, kjer vozniku praktično ne pusti voziti po svoje, zelo nadležno. Piskanje za prekoračitev hitrosti je zelo nežno in ne moti kaj dosti, da pa se ga tudi zelo enostavno izključiti. Na avtocesti je na voljo pomočnik za prehitevanje, ki sam menja vozni pas po tem ,ko voznik nakaže to s smernikom. Nato mora s tipko OK še potrditi samodejni manever in avto ga izvede. Pri tem bi bil lahko nekoliko urnejši, a linija je lepša kot pri marsikaterem drugem. Zato sem ga uporabljal, kadar sem prehiteval tovornjake in druge udeležence v redkem prometu, če je bilo treba manever izvesti na hitro, pa sem ga sam.

Navidezno je pogonske izbire precej, a v praksi bo za veliko večino potencialnih kupcev prišla v poštev zgolj ena možnost. Samopolnilni hibrid s kombinacijo znanega 1,2-litrskega prisilno polnjenega trivaljnika ter majhnega elektromotorja in baterije, s samodejnim menjalnikom integriranim v »elektro« del. Do j