Koze na samotnih jadranskih otokih: divje, svobodne in presenetljivo prilagojene

Na prvi pogled deluje kot prizor z drugega sveta. Skupina koz, raznobarvnih in žilavih, stoji tik ob morju, med belimi skalami in borovim gozdom, kot da bi same nadzirale celoten otok. Brez ograj, brez pastirja, brez hleva. In vendar gre za prizor, ki ni prav nič redek na jadranskih otokih, predvsem tistih manjših, brez stalnih prebivalcev.

Skrita skupnost na skalnati obali

Koze so del otoške krajine – ne kot okras, temveč kot žive, premične silhuete, ki preživijo s tistim, kar ponuja narava. Njihova prisotnost ni naključna. Gre za dolgoletno prakso, ki še danes združuje tradicijo, kmetijsko logiko in otoško filozofijo preživetja.

Prizor z otoka

Od kod prihajajo in zakaj so sploh tam

Na številnih otokih, predvsem v hrvaškem delu Jadrana, lahko najdemo črede koz, ki večji del leta bivajo v popolni svobodi. Lastniki, pogosto prebivalci sosednjih večjih otokov ali obale, jih spomladi pripeljejo z ladjo in jeseni znova odpeljejo. Vmes pa živali živijo skoraj divje življenje.

Gre za način paše, ki sega stoletja nazaj. Otoki, ki niso primerni za poselitev ali poljedelstvo, so tako dobili svojo gospodarsko vlogo. Poleti, ko je povpraševanje po mesu in mlečnih izdelkih največje, so koze že pridelale dovolj – vse, kar potrebujejo, najdejo same.

Zakaj lastniki še vedno prisegajo na ta način reje

Za lastnike je to skoraj idealna rešitev. Ni stroškov ograjevanja, krme, vsakodnevne oskrbe. Seveda pa to pomeni tudi odgovornost – predvsem za oskrbo z vodo, ki jo je treba pripeljati čolnom ali ladjo. Kljub temu so stroški minimalni glede na klasično živinorejo.

Poleg tega so otoki naravni raj za koze. Malo plenilcev, veliko prostora, zrak brez pesticidov in bogata vegetacija jim omogočajo zdrav razvoj. In kot pravijo otočani: »Koza na otoku ve, kaj mora pojesti in česa ne.«

Kaj jedo koze na skalnatem Jadranu?

Morda si je težko predstavljati, da lahko na prvem pogledu pust in kamnit otok nahrani čredo desetih ali dvajsetih koz. A narava je bolj radodarna, kot se zdi. Koze niso izbirčne. Njihova prehrana je pestra in prilagodljiva. Na otokih jedo:

Nizko sredozemsko rastje

Med njihovo osnovno hrano sodijo grmi rožmarina, žajblja, smilja in različnih trnovk. Vsebujejo eterična olja, zaradi katerih ima kozje meso poseben okus in aromo. To je razlog, da se mnogi kuharji navdušujejo nad »otoškim kozletom«.

Trava in slana obalna zelišča

Koze brez težav pasejo tudi ob morskem robu. Tam rastejo nizke trave, ki dobro prenašajo sol in sušo. Včasih jih je mogoče videti, kako iščejo ostanke alg ali pitajo kapljice slane vode – a to je bolj iz radovednosti kot potrebe.

Lubje, listje in celo borove iglice

Ko zmanjka trave, si pomagajo z grmičevjem, mladimi poganjki ali lubjem dreves. Poleti občasno grizljajo tudi borove iglice. Čeprav to ni najbolj hranljivo, jim omogoča preživetje tudi v sušnem obdobju.

Kako dolgo ostanejo na otoku in kaj določa njihov ritem

Običajno se koze pripeljejo na otok v poznem aprilu ali maju in ostanejo do oktobra. Časovni razpon se lahko prilagodi vremenskim razmeram, količini razpoložljive hrane in logistiki lastnikov.

V tem obdobju so koze same, brez človeškega nadzora. Nekatere črede imajo spremljevalnega kozla z zvoncem, da jih je lažje najti. Včasih se srečajo z ribiči ali jadralci, ki pristanejo na otoku in se čudijo njihovemu miru in samozadostnosti.

Koze na otoku

Kako preživijo brez tekoče vode

Največje vprašanje je voda. Na otokih ni izvirov, vsaj ne na večini. Rešitev je v oskrbi s celine – običajno enkrat tedensko jim pripeljejo posode s sladko vodo. V bolj sušnih poletjih pogosteje.

Poleg tega si znajo same poiskati vire vlage v rastlinju in jutranji rosi. Določeni otoki imajo umetno narejene betonske zbiralnike ali cisterne, v katere se steka deževnica. Te konstrukcije so zapuščina nekdanjih pastirjev ali vojaških postojank.

Ali je življenje brez nadzora nevarno za koze?

Kljub svobodi niso povsem brez nevarnosti. Pasti so predvsem poškodbe (padajo lahko s skal), zastrupitve z redkimi strupenimi rastlinami ali pomanjkanje vode. V zadnjih letih pa se vse pogosteje pojavlja še ena grožnja – turisti.

Nekateri obiskovalci otokov jim pustijo ostanke hrane, kruh ali sladkarije. Živali se lahko hitro navadijo na napačno prehrano, kar jim škoduje. Zato lokalne skupnosti in lastniki vse bolj opozarjajo: koze niso atrakcija, temveč del resničnega ekosistema.

Koza je simbol samostojnosti in preživetja

Na skalnati obali, med vetrom in galebi, so koze tihi simboli otoškega življenja. Ne jamrajo, ne bežijo, ne pričakujejo pomoči. Živijo po svojih pravilih, a pod pogojem, da jim človek vsaj delno zagotovi temeljne pogoje za preživetje.

Mnogim domačinom pomenijo več kot le vir mesa ali mleka. So vez s preteklostjo, dokaz, da lahko človek in narava sobivata brez tehnologije in betonskih struktur. In tudi sporočilo: mogoče ni nujno, da vse, kar je samostojno, nadzorujemo.

To so najbolj varne uvale za sidranje na severnem Jadranu

Objava Koze na samotnih jadranskih otokih: divje, svobodne in presenetljivo prilagojene se je pojavila na Vse za moj dan.