Zavajanje tedna: Nov šolski učni načrt bo boljši

Prenova učnih načrtov, ki naj bi slovensko šolstvo potisnila v 21. stoletje, se spreminja v maraton, v katerem nihče ni povsem prepričan, ali teče v pravo smer. Ministrstvo napoveduje več sodelovalnega učenja, več medpredmetnega povezovanja in več vsebin, ki naj bi učencem omogočile razvijanje digitalnih kompetenc, podjetnosti ter razumevanja trajnostnega razvoja. Toda na terenu se sliši povsem drugačen zven: zamude, nejasnosti, pomanjkanje gradiv in občutek, da se bo prenova v praksi začela prej kot priprave nanjo.

Zavod za šolstvo je imenoval skoraj tisoč strokovnjakov, ki so v posameznih predmetnih skupinah pripravljali prenovljene načrte. Proces je vseboval na desetine sestankov, usklajevanj in delavnic, v katere so bili vključeni učitelji, univerzitetni predavatelji, strokovnjaki za didaktiko in predstavniki ministrstva. Prenova naj bi temeljila na ciljih, ki so jih leta 2022 postavila izhodišča: manj drobljenja snovi na nepregledne enote, več poglobljenega razumevanja, več priložnosti za raziskovanje, projektno delo in medpredmetno povezovanje. Ideja je bila jasna — učiteljem dati več svobode pri načrtovanju pouka in otrokom več prostora za razmišljanje, spraševanje in ustvarjalnost. Na papirju zveni obetavno. A ko so prvi dokumenti prišli v javnost, je marsikoga presenetila njihova obsežnost in zahtevnost. Primer geografije v osnovni šoli je postal skoraj simbol težave: stari dokument je imel 39 strani, novi jih ima več kot 180. Zavod pojasnjuje, da to ne pomeni, da bodo učenci pridobili štirikrat več znanja, temveč da novi dokumenti vključujejo podrobnejša didaktična priporočila, cilje, primerjalne opise, predloge dejavnosti in kriterije za spremljanje napredka. A učitelji v praksi opozarjajo, da razlika ni le tehnična. Tak dokument zahteva ogromno časa za študij in pripravo pouka ter predpostavlja, da bo imel učitelj pri uvajanju sprememb jasno podporo in usposabljanja, česar pa trenutno ni.

Šole so se znašle v položaju, ko morajo prenovljene načrte preučiti, medtem ko so učna gradiva, na katera bi se lahko naslonile, še vedno daleč od končne oblike. Založniki opozarjajo, da lahko začnejo z razvojem novih učbenikov šele takrat, ko so učni načrti dokončno potrjeni, kar se je že večkrat zamaknilo. Sistem pa dopušča, da šole tri leta po prenovi še vedno uporabljajo stare učbenike. To pomeni, da bo prihodnjih nekaj generacij otrok učne vsebine verjetno osvajalo s pomočjo zastarelih gradiv, medtem ko bodo učitelji sami poskušali premostiti razkorak med novimi cilji in starimi vsebinami. Mnogi pravijo, da so že zdaj preobremenjeni, utrujeni od stalnih reform in sprememb, ki pogosto pridejo brez jasnih navodil ali podpore. Opozarjajo, da bi morali imeti vsaj eno leto jasno strukturiranega prehodnega obdobja, v katerem bi prejeli izobraževanja, primere dobrih praks in didaktična gradiva.

Največ negodovanja pa prihaja zaradi časovnice. Prenovljene dokumente naj bi začeli uvajati postopoma, prvi predmeti naj bi prešli na nov sistem že v šolskem letu 2026/27. Učitelji opozarjajo, da gre za izjemno ambiciozen in po njihovem prekratek rok, zlasti ker so številne spremembe obsežne in posegajo v sam koncept poučevanja, ocenjevanja in organizacije dela v razredu. Ravnatelji med seboj že omenjajo strah, da bo uvajanje prenove spominjalo na digitalizacijo šolstva v času pandemije: zamisel dobra, izvedba prehitra in prepuščena posameznim šolam, ki se bodo znašle, kakor se bodo znale. Starši pa medtem ugotavljajo, da jim nihče ne zna natančno odgovoriti, kaj prenova pomeni za njihove otroke — ali bo šolski sistem z njo postal bolj jasen in sodoben ali pa bo še bolj razdrobljen. Veliko jih skrbi, da se bo poglobil razkorak med šolami, ki imajo dobro usposobljene, digitalno močne in motivirane učitelje, ter tistimi, kjer se že danes soočajo s pomanjkanjem kadra in izčrpanostjo zaposlenih.

V razpravah o vsebini prenove se pogosto izgubi prav tisti, ki bi moral biti v središču pozornosti — učenec. Otroci se že zdaj srečujejo z velikimi obremenitvami, z nalogami, ki presegajo njihov razvojni nivo, z ritmom snovi, ki ga pogosto narekujejo učbeniki, ne pa razumevanje. Velik del ocenjevanja je še vedno zasnovan tako, da preverja količino zapomnjenih podatkov, ne pa sposobnosti povezovanja, razmišljanja ali reševanja problemov. Če naj bo prenova res priložnost za sodobno šolo in ne le prepakiranje starih pristopov v nove dokumente, bi morali jasno slišati glas otrok, učiteljev in staršev. Otroci potrebujejo manj tekmovanja in več sodelovanja, manj podatkov in več razumevanja, manj učenja na pamet in več kritičnega mišljenja. Do tega pa ne bomo prišli z obsežnimi dokumenti, ampak s sistemom, ki bo prenovo uvajal premišljeno, postopno in s podporo tistim, ki bodo morali spremembe vsak dan živeti v razredu.

S prenovo učnih načrtov se odpira še ena tema, ki jo učitelji poudarjajo že desetletja – kakovost učbenikov. Veliko jih je zastarelih, nekatere izdaje so starejše od učencev, ki jih uporabljajo. Prenova naj bi prinesla novo generacijo učnih gradiv, toda zamude in časovni pritiski nakazujejo, da bo praksa drugačna. Če želimo sodobno šolo, so sodobna gradiva nujna, ne pa luksuz.

Slovenija s prenovo stoji na razpotju: ali bo izkoristila priložnost za resnično posodobitev šole, ali pa bo še enkrat izvedla projekt, v katerem bodo vizije ostale v dokumentih, učitelji pa v razredu s problemom, ki naj bi bil že rešen. Prenova učnih načrtov bi morala biti proces, ki šolo naredi bolj smiselno, ne bolj zapleteno. Za to pa bo potrebnega več kot le potrjevanje dokumentov – potrebovali bomo jasne roke, resno podporo učiteljem in odprto razpravo, ki bo prisluhnila tudi tistim, ki stojijo pred tablo, ne le tistim, ki sedijo za pisalno mizo v kabinetih.

Petra Znoj