Odzivi na vabilo staršem v albanščini

Pred tedni se je veliko pisalo o vabilu staršem na roditeljski sestanek na I. Osnovni šoli Žalec, ki je razburilo slovensko javnost. Napisano je bilo namreč v albanskem jeziku, kar je sprožilo številne kritike. Še posebej glasen je bil poslanec NSi, Aleksander Reberšek, ki je opozoril na spodletelo priseljensko politiko in integracijo ter odsotnost sistemskih ukrepov v izobraževalnem procesu. Ministrstvo je kaj kmalu odgovorilo, da mora biti učni proces v slovenščini, da pa zakonodaja ne predpisuje jezika za informiranje, ki je tako prepuščen posamezni izobraževalni ustanovi.

Mnenja na to temo se še naprej krešejo, a stroka opozarja, da je vsaj na začetku priporočljivo spodbujanje prvega jezika, ker bodo tako priseljeni otroci lažje osvojili drugega (v tem primeru slovenščino), hkrati pa je to pomembno tudi pri osebnostni rasti in identiteti posameznika. Učenci bodo tako pridobili na samozavesti, pri tem pa je pomembno, da so tudi starši vključeni v to zgodbo in otroku sledijo. »Raziskave kažejo, da se lažje učimo drugega jezika, če dobro obvladamo tudi prvega, gre za pozitivni prenos znanja s prvega na drugi jezik. Tako je vsaj v začetni fazi dobro, da učitelji pokažejo spoštovanje do prvega jezika, če želijo imeti uspešne učence. Slednji se bodo lažje vklopili v družbo in se kasneje tudi hitreje naučili slovenščine. Podobno je s starši, zato je vabilo v albanščini v tem primeru dober korak, saj se v nasprotnem primeru zgodi, da jih v 9 letih šolanja niti enkrat ne vidijo, otroci pa so prepuščeni sami sebi in se težje integrirajo. Nič ni narobe tudi, če se profesor nauči nekaj osnovnih fraz v tujem jeziku, saj bo to veliko pomenilo učencem,« je uvodoma dejala doktorica jezikoslovja Vesna Mikolič. Občutljivi odzivi javnosti so zanjo razumljivi, pričakovani in pa pozitivni, saj so se Slovenci ohranili in uveljavili kot narod in država prav na osnovi lastnega jezika. Po drugi strani pa jo moti, da se take dogodke izkorišča za politiziranje: »Smo pred volitvami, kampanje so se že začele in taki dogodki se zdaj še bolj potencirajo kot običajno. Podobno je bilo z Romi. Spodbujam poudarjanje slovenske narodne in kulturne zavesti, a iz drugih vzgibov in z drugimi nameni.« Sama opaža, da se priseljenci radi učijo slovenščine, saj še ni naletela na osebo, ki bi nalašč govorila svoj jezik ali si za svoje otroke ne bi želela, da se dobro naučijo slovenskega jezika. Poudarja tudi, da je učenje odvisno od posameznika, na kar vpliva več dejavnikov – individualni interes, zmožnost učenja ter oddaljenost oziroma bližina jezikov in kultur. »Velikokrat pravijo, da se priseljenci v Nemčiji takoj naučijo jezika, tu pa ne. To je dokaj logično, saj večina priseljencev iz nekdanjega jugoslovanskega prostora obvlada t. i. srbohrvaški jezik, ki ga tukaj kar dobro razumemo, zato se lahko sporazumejo z nami in potreba po učenju slovenščine ni tako nujna. Tako bi se najbrž obnašal tudi marsikdo od nas. Poleg tega imajo albanske matere težje pogoje za učenje jezika, saj mnogokrat skrbijo za številčne družine z majhnimi otroki, zato jim po prihodu k nam učenje slovenščine navadno ni prioriteta,« je trenutno stanje komentirala znanstvena svetnica in predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper. V Sloveniji sicer obstajajo številni projekti za integracijo priseljencev, a so to začasne rešitve. Tudi v šolah imajo organiziran dodaten pouk, a bi se po sogovorničinem mnenju to še dalo izpopolniti, predvsem pa podaljšati usposabljanje za učenje slovenščine: »Seveda absolutno zagovarjam, da se priseljenci morajo učiti našega jezika. Nenazadnje morajo za stalno prebivališče opraviti izpit iz slovenščine, kar je dobra motivacija. Tudi številne druge predloge, ki so še na mizi, spodbujam. Nisem pa za pogojevanje, češ, ne moreš se vpisati v šolo, če nimaš predhodnega znanja slovenščine. Otroci se hitro učijo, zato je sočasen dodaten pouk dovolj. Za splošno družbeno korist jim moramo ponuditi čim več možnosti učenja v obliki dodatnega pouka in tečajev, ne pa to pogojevati. Če si samo policaj in nekoga prisiliš v nekaj, to znanje ne bo dosti vredno,« je na koncu sklenila gospa Mikolič.

Za mnenje smo povprašali tudi dolgoletno profesorico razrednega pouka na OŠ Elvire Vatovec Prade, Tanjo Velkavrh, ki se je v svoji karieri srečala s kar nekaj otroki, ki so se preselili v Slovensko Istro iz drugih držav. Povedala je, da jim pomagajo s podporo na področju psihosocialnega razvoja, z aktivnim vključevanjem v pouk in spodbujanjem h govorjenju slovenščine. Poleg tega je poudarila, da je potrebno upoštevati tudi njihovo predhodno znanje, izkušnje, močna področja in družinsko ozadje. Pouk pogosto poteka z dodatnimi poenostavljenimi slikovnimi gradivi in s prilagojenimi učnimi listi, s katerimi lahko razvijajo svojo jezikovno zmožnost slovenskega jezika. Dodala je tudi, da se nekateri posamezniki počasneje vključujejo v vzgojno-izobraževalni sistem, poleg tega pa potrebujejo veliko spodbud, a so na koncu učiteljem vedno zelo hvaležni. »Otroci iz priseljeniških družin se radi učijo slovenščine, a so pri komunikaciji zadržani. Zdi se mi, da skupaj s starši spoštujejo naš jezik in so zelo hvaležni za skrb, podporo in strokovnost. Tudi sama sem pridobila veliko novih izkušenj in se za lažje sodelovanje in medsebojno zaupanje tudi naučila nekaj njihovega jezika. Hkrati sem spoznala njihove življenjske zgodbe in njihove občutke v novem okolju ter se jim na tak način približala. Z nekaterimi sem ostala tudi v dolgotrajnih stikih,« je svoje izkušnje opisala profesorica. V Pradah prav tako ponujajo dodatne ure slovenščine, pri preverjanju znanja pa upoštevajo začasne prilagoditve, kot so krajša navodila in omogočen daljši čas pisanja. S tem so tudi otroci motivirani za učenje jezika in lažje napredujejo. Pomoč učencem omogoča, da se približajo standardom in ne to, da se standardi znanja nižajo. Na primorski šoli staršem vsa obvestila in vabila posredujejo v slovenščini, a starše od samega začetka vključujejo k sodelovanju z razrednikom ter s šolsko svetovalno službo. Gospa Velkavrh tudi meni, da je velik odziv na vabilo v albanskem jeziku upravičen, saj 6. člen Zakona o osnovni šoli pravi, da je učni jezik slovenščina, čeprav se zaveda, da zakonodaja res ne predpisuje jezika za informiranje. Za konec je še dodala, da imajo šole premalo podpore za delo z večjezičnimi skupnostmi, kot so strokovne, finančne in kadrovske pomoči, saj vsi učitelji nimajo specializiranih programov usposabljanja za delo s takimi skupnostmi. S priseljenci bi se namreč morali ukvarjati tudi dodatni strokovnjaki ter večjezični pomočniki in ne le učitelji, mediatorji in psihologi.

Andraž Velkavrh