Za dostojen pokop žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico

Poslanska skupina SDS je v parlamentarni postopek vložila predlog dopolnitve zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. S tem želi zagotoviti pietetno in trajno rešitev za pokop več kot 3000 posmrtnih ostankov žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico.

Omenjeni predlog določa, da se posmrtni ostanki komunistične morije po vojni iz Jame pod Macesnovo gorico, ki so zdaj shranjeni v državni kostnici v Škofji Loki, v roku treh mesecev po uveljavitvi zakona prenesejo in pietetno pokopljejo na pokopališču Žale v Ljubljani. Kot so v SDS še opozorili, so bili ostanki doslej shranjeni v neustreznih razmerah, najprej v zabojnikih v garaži Komunale Kočevje, nato začasno v kostnici v Škofji Loki, “kar je nespoštljivo in v nasprotju s temeljnim civilizacijskim načelom dostojnega pokopa”.

Ohranitev spomina na nedolžne žrtve

“Glavni cilj predlagane dopolnitve zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev je ohranitev spomina na vse nedolžne žrtve komunističnega režima v Sloveniji, od njegovega začetka do padca, zato zaradi nedavne premestitve posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico v državno kostnico v Škofji Loki v plastičnih vrečah, kar ne sledi standardu pietete in spoštljivosti, določa poseben prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico na pokopališče Žale v mestni občini Ljubljana. S tem bi tudi sledili namenu Resolucije Evropskega parlamenta z dne 8. julija 2025 o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji,” piše v predlogu dopolnitve omenjenega zakona, navedena resolucija pa poziva k zagotavljanju univerzalne pravice do dostojnega pokopa in k spoštovanju spomina na vse nedolžne žrtve. “Vsak človek ima pravico do groba, dostojnega pokopa in spomina, zato zakon predstavlja nujen korak k pietetni in trajni rešitvi za žrtve iz Jame pod Macesnovo gorico,” so še navedli v SDS. Dodali so, da je komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč ob enostranski odločitvi ministra za obrambo o selitvi iz Kočevja izrazila ogorčenje in opozorila, da so svojci žrtev ter predstavniki Cerkve pred tem zahtevali dogovor in določitev trajne lokacije pokopa.

Kosti v Mascesnovi gorici (Foto: Domovina)

Brez neposrednih posledic za državni proračun

Predlog dopolnitve zakona prav tako nima neposrednih posledic za druga javnofinančna sredstva. “Za izvajanje zakona niso potrebna dodatna finančna sredstva oziroma so že zagotovljena v proračunu pod postavko v okviru ministrstva za obrambo, direktoratu za vojne veterane in vojaško dediščino,” še piše v predlogu zakona, prav tako pa ta ne predvideva porabe dodatnih proračunskih sredstev. “Vsebina zakona o spremembah zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev sicer ni predmet urejanja na ravni EU. Posamezne evropske države imajo področje vojnih grobišč v svoji notranji zakonodaji urejene različno. V večini primerov je to področje urejeno s posebnimi zakoni (Italija, Nemčija, Estonija), nekatere države pa so status vojnih grobišč uredile tudi z resolucijami ali z meddržavnimi pogodbami (Litva, Latvija),” še piše v predlogu dopolnitve zakona, ki ga je v parlamentarni postopek vložila poslanska skupina SDS po skrajšanem postopku, v katerem je konkretno opisano, kako imajo to problematiko urejeno v Italiji, Nemčiji in Estoniji.

Ostanki žrtev zunajsodno pobitih v breznu Macesnova gorica v Kočevskem rogu (Foto: Nova slovenska zaveza)

Dvojna merila vladajočih

Poslanec SDS Jože Tanko, ki bo v imenu predlagatelja sodeloval pri obravnavi predloga zakona v DZ in pri delu njegovih teles, je za Radio Ognjišče med drugim opozoril na to, da se slovenski politični vrh zelo sočutno odziva na resolucijo o Srebrenici, ne spomnijo pa se žrtev, ki so jih pomorile partizanske enote med vojno in po njej.

Poslanec državnega zbora Jože Tanko (Foto: Polona Avanzo)

“V preteklosti smo že dokazali, da smo sposobni pietetno in dostojno pokopati žrtve ter jim zagotoviti temeljno človekovo pravico do groba. Pokopi trinajstih med vojno pomorjenih iz jame Žiglovica nad Ribnico (18. julija 2017), sto petdesetih po vojni pomorjenih ranjencev iz Škofovih zavodov (22. oktobra 2017) iz jam pri Konfinu nad Grčaricami in v nekaterih drugih primerih pričajo, da je mogoče kljub dolgotrajnemu zanikanju in prikrivanju izkazati pieteto in pomorjene žrtve dostojno pokopati v skladu s slovenskimi običaji in katoliško tradicijo. Če smo v teh in drugih primerih to zmogli, ni razloga, da tega ne bi zmogli tudi danes,” pa so prepričani predlagatelji zakona.

Tomčeva o ozadju sprejemanja resolucije: Levica je poskusila tudi z lažmi razdeliti enotnost desnice v Evropskem parlamentu!

Evropska poslanka Romana Tomc (Foto: STA)

“Po nekaj dneh, ko je pritisk nekoliko popustil, in da bi se izognili napačnim interpretacijam, predstavljam dejstva iz ozadja ob sprejetju resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji,” je na omrežju X zapisala evroposlanka Romana Tomc in nadaljevala: “Postopek od priprave peticije do sprejetja resolucije je trajal več kot dve leti. V uspešno izpeljavo je bilo vloženo veliko dela in vztrajnosti moje ekipe, potrebne so bile izkušnje, znanje, energija, politična moč, srčnost in pogum. Prepričljiv rezultat glasovanja na plenarnem zasedanju daje občutek, da je bila pot do potrditve enostavna. Toda ta občutek vara. Bilo je zelo težko in do konca negotovo. Veliko je bilo laži in podtikanj, večina jih je seveda prihajala iz Slovenije. Očitno je, da je bilo za ponosne naslednike komunizma uničenje resolucije res pomembno, saj razgalja vse njihove laži in pokvarjenost. Vsi slovenski evropski poslanci z levega pola so se aktivno vključili v obrambo komunističnih zločinov. Levica je poskusila tudi z lažmi razdeliti enotnost desnice v Evropskem parlamentu. Na njihove akcije je bilo treba paziti in se odzivati. Ni jim uspelo. Tudi Robertu Golobu, ki naj bi po mojih informacijah poskušal vplivati na postopek, je spodletelo. Celotno predsedstvo EPP me je ves čas podpiralo. Odločitev za peticijo je nastala na podlagi mojega dogovora s kolegico Dolors Monserrat, ki je takrat vodila odbor za peticije. Na moj klic se je odzval dr. Mitja Ferenc, ki je prevzel vlogo prvo podpisanega in kasneje tudi dvakrat nastopil na odboru za peticije. V tem času sem v Evropskem parlamentu organizirala tudi razstavo o Jami pod Macesnovo gorico avtorja dr. Jožeta Dežmana, na katero sta prišla tako predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola kot predsednik EPP Manfred Weber. Vlada se na poziv odbora, naj pojasni, zakaj je ukinila dan spomina, ni odzvala skoraj eno leto, zato sem dosegla vnovično obravnavo. Na zasedanju sem predlagala sklep, da odbor pripravi resolucijo. Čeprav nisem članica odbora za peticije, sem kot edina slovenska poslanka vedno aktivno sodelovala na sejah. Pripravo resolucije je v skladu s pravili prevzel predsednik odbora, poljski poslanec Bogdan Rzońca, s katerim sva dobro sodelovala. Prvi osnutek je bil izjemno kratek in splošen. V moji pisarni smo se odzvali s tremi stranmi predlogov dopolnitev. Tako je nastalo popolnoma drugačno in vsebinsko močno besedilo. V pogajanjih, ki sem jih ves čas pozorno spremljala, so leve stranke, socialisti, zeleni in liberalci, skušali s svojimi predlogi besedilo povsem uničiti. Ker jim to ni uspelo, so poskusili resolucijo uničiti postopkovno. Velik poraz zanje je bilo glasovanje na odboru, ki so ga gladko izgubili. Zdelo se je, da je bitka dobljena, vendar zapletov še ni bilo konec. Do zadnje minute je potekal zakulisni boj, ali bo resolucija uvrščena na dnevi red plenarnega zasedanja ali ne. Prihajali so različni pritiski in dezinformacije, s katerimi so mi dopovedovali, da mi ne bo uspelo in da je bolje, da se umaknem. V minuti, ki mi je bila pred odločitvijo o dnevnem redu dana na voljo za razmislek, sem se odločila, da vztrajam in tvegam. Verjela sem, da se bo izšlo. In kako prav sem imela! Odzivi po sprejetju resolucije so bili različni. Lahko bi rekla pričakovani. Od številnih pisem podpore in klicev, polnih hvaležnosti, do blatenja, groženj in zanikanja. Veliko ljudi je ob tem razkrilo svoj pravi obraz. Med drugim predsednica države Nataša Pirc Musar, ki se je odzvala z vsebinsko zgrešenim, še huje, popolnoma brezčutnim in nekorektnim zapisom. Razne “spomenke” in podobni apologeti levice pa tako ali tako nikoli ne razočarajo. Njihov burni odziv in skromno poročanje slovenskih medijev me utrjuje v prepričanju, da je resolucija zadela bistvo. Zgodovinski pomen resolucije bo prepoznan šele čez čas. Takojšnjih učinkov od te vladajoče garniture ne pričakujem. Ni pa mogoče spremeniti dejstva, da bo resolucija za vedno zapisana v zgodovino Evropske unije. Na to sem ponosna.”

Petra Janša