Eritrejec hotel zaklati Slovenko, deportirati ga ne smemo

Slovenija se v zadnjih letih sooča z vse večjim občutkom nemoči in razočaranja med prebivalstvom, ko gre za obravnavo nasilnih kaznivih dejanj. Primer Coco Filipa Faragale, eritrejskega migranta, ki je bil večkrat obsojen zaradi hudih nasilnih dejanj, vključno z napadi z nožem in poskusom uboja Maje G., jasno kaže na sistemsko luknjo, ki ogroža varnost slovenskih državljanov.

Faragala je bil v Sloveniji že večkrat obsojen, med drugim zaradi ropa, povzročitve lahke telesne poškodbe in groženj. Kljub temu ostaja v državi, saj izgon ni izvedljiv. Razlog? Njegov status begunca in mednarodne obveznosti, ki preprečujejo izgon v Eritrejo zaradi “skrbi za njegovo varnost”. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je preprosto: kdo pa skrbi za varnost slovenskih državljanov?

Faragali status mednarodnega begunca, podprt z ženevsko konvencijo in zakonom o tujcih, zagotavlja zaščito pred izgonom. Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve poudarja, da Eritreja zaradi vojaške diktature in kršitev človekovih pravic ni varna država za vrnitev. Toda ali ni prav tako pomembna varnost ljudi, ki živijo tukaj? Zdi se, da ljudje, kot je Maja G., ki je komaj preživela napad, ali sostanovalci v samskem domu, ki so doživeli nasilje, nimajo enake pravne zaščite. Namesto tega se zdi, da sistem bolj ščiti storilce, kot pa skrbi za žrtve in preprečevanje nadaljnjih dejanj. Psihiatrični izvedenec je ugotovil, da Faragala trpi zaradi pomanjkanja empatije in težav z obvladovanjem impulzov, kar je vplivalo na milejšo kazen v primeru poskusa uboja Maje G.

Takšna politika vzbuja strah in nezaupanje med prebivalstvom. Ljudje se sprašujejo, kako je mogoče, da posameznik, ki večkrat krši zakon in ogroža druge, ostaja v državi samo zato, ker bi bil v svoji domovini izpostavljen tveganju. Ali ne bi morala biti prva prioriteta države varnost njenih državljanov? Kje je ravnotežje med humanitarnimi obvezami in odgovornostjo do lastnega prebivalstva? Sistem, ki dopušča, da nasilni posamezniki ostajajo v državi, ker “jih skrbi njihova varnost”, pošilja napačno sporočilo: varnost tujca je pomembnejša od varnosti domačinov.

Solidarnost ali ignoranca?
Primer Nataše Sukič, nekdanje poslanke Levice, ki se je pred časom priklenila na azilanta, da bi preprečila njegov izgon, to sporočilo še bolj krepi. Njen akt je bil takrat predstavljen kot izraz solidarnosti do azilantov, a v luči primerov, kot je Faragala, se zdi bolj kot ignoriranje resnične problematike. Namesto da bi se osredotočili na sistemska vprašanja, kot so neučinkovita integracija, pomanjkanje nadzora nad posamezniki z nasilno zgodovino in naraščajoči strah med prebivalstvom, takšni performativni akti zgolj poglabljajo razdor.

Nataša Sukič se je priklenila na prosilca za azil. (Vir: STA)

Kje je solidarnost z lastnimi državljani?
Strah med ljudmi v Sloveniji narašča. Incidenti, kot so napadi z nožem, ropi in grožnje, ki jih izvajajo posamezniki s statusom mednarodne zaščite, krepijo občutek, da država ne zmore ali noče zaščititi svojih ljudi. Dokler bo varnost tujcev, ki kršijo zakon, pred varnostjo lastnih državljanov, bo zaupanje v državo upadalo, strah med ljudmi pa rasel. Solidarnost je pomembna, a mora biti usmerjena tudi k tistim, ki vsak dan živijo v Sloveniji in pričakujejo, da jih bo država zaščitila.

A. H.

The post Eritrejec hotel zaklati Slovenko, deportirati ga ne smemo first appeared on Nova24TV.