Ura sodnega dne kaže devetdeset sekund do polnoči

Največje tveganje jedrske vojne v zadnjih štiridesetih letih. Nevarnost kriznih žarišč in tehničnih napak. Države jedrskega kluba modernizirajo svoje jedrske arzenale in zmogljivosti. Jedrska zima bi izbrisala večino človeštva.

V preteklih nekaj mesecih se je v več svetovnih medijih (tudi v slovenskih) pojavilo vprašanje morebitnega jedrskega spopada v bližnji prihodnosti. Po ocenah mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo s to tematiko, je tveganje jedrske vojne v bližnji prihodnosti, se pravi v prihodnjih petih letih, v primerjavi z obdobjem po hladni vojni povečano. Vzrok za to so geopolitična žarišča, spodkopavanje nadzora nad jedrskim orožjem in tehnološke motnje.

Čeprav stroka ne napoveduje skorajšnje izmenjave v polnem obsegu, se je verjetnost omejene uporabe jedrskega orožja, ki bi se lahko nenadzorovano stopnjevala, povečala zaradi nenehnih konfliktov v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, poleg tega pa tudi zaradi povečanega obsega modernizacije jedrskega orožja s strani velikih sil. Organizacije, kot sta Stockholmski mednarodni inštitut za mirovne raziskave (SIPRI) in Bilten atomskih znanstvenikov, to opisujejo kot najbolj negotovo jedrsko okolje od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Simbolična »Ura sodnega dne« (Doomsday Clock) je zaradi tega postavljena na rekordno nizkih 89 sekund do polnoči, kar signalizira ekstremno tveganje za globalno katastrofo.

Devet članic jedrskega kluba
V začetku leta 2025 je bilo predvsem na podlagi januarskih podatkov kredibilnih virov, kot sta Zveza ameriških znanstvenikov (FAS) in Mednarodni inštitut za mirovne raziskave v Stockholmu (SIPRI), ocenjeno, da ima devet držav (ZDA, Rusija, Kitajska, Združeno kraljestvo, Francija, Indija, Pakistan, Severna Koreja, Izrael) jedrske bojne glave. Te ocene vključujejo skupne zaloge, se pravi aktivne jedrske bojne glave, kot tudi umaknjene bojne glave, ki čakajo na razgradnjo. Seveda zaradi tajne narave jedrskih programov številke nekoliko odstopajo, vendar pa so najbolj natančne, kot so lahko v danih razmerah. Po ocenah kredibilnih virov obstaja torej v letošnjem letu na vsem svetu od 12.241 do 12.331 bojnih glav, pri čemer jih imata Rusija in Združene države Amerike približno 88–90 odstotkov. Skupno število bojnih glav se je sicer zmanjšalo za 83 odstotkov v primerjavi z vrhuncem jedrske tekme med hladno vojno v letu 1986, ko je znašalo okoli 70.000 jedrskih glav. Vendar pa po ocenah vseh devet držav modernizira svoje jedrske zmogljivosti, nekatere, predvsem Kitajska, pa svoj jedrski arzenal tudi nekoliko širijo. Ni pa v zadnjem času potrjene širitve jedrskega arzenala v nove države, se prvi povečanja članic tako imenovanega jedrskega kluba.

Približno tretjina jedrskih bojnih glav je nameščenih na raketah v silosih oziroma na podmornicah ali pa na letalih, preostale so v skladiščih.

Po ocenah FAS je torej skupno v državah jedrskega kluba 12.241 bojnih glav. Največji arzenal ima Rusija, ki ima 5.459 jedrskih bojnih glav, od tega 1.718 nameščenih. Sledijo ji ZDA, katerih arzenal obsega 5.177 jedrskih bojnih glav, od tega je nameščenih in pripravljenih za uporabo 1.670 glav. Omeniti je treba, da je približno sto jedrskih glav »posojenih« zavezniškim državam Nemčiji, Italiji, Belgiji, Nizozemski in Turčiji. Te bojne glave so nameščene na bojna letala omenjenih držav, vendar pa so aktivacijske kode obdržali Američani, kar pomeni, da zavezniške države jedrskega orožja ne morejo uporabiti brez soglasja ZDA.

Na tretjem mestu vojaških jedrskih zmogljivosti je Kitajska, ki ima približno 600 bojnih glav, vendar pa ima po ocenah nameščenih za takojšnjo uporabo le 24 jedrskih glav.

Francija z 290 bojnimi glavami ima nameščen za takojšnjo uporabo skoraj ves svoj jedrski arzenal − 280 bojnih glav.

Velika Britanija na drugi strani ima nameščenega za takojšnjo uporabo le dobro polovico arzenala, 120 bojnih glav od 225.

Indija ima 180 jedrskih glav, a po ocenah nobena ni nameščena za takojšnjo uporabo, podobno pa je tudi s sosednjim Pakistanom, ki ima po ocenah 170 jedrskih glav in nobene nameščene za takojšnjo uporabo. Tako kot nimata za takojšnjo uporabo nameščenih bojnih glav Izrael in Severna Koreja. Izrael ima sicer po ocenah 90 jedrskih konic, Severna Koreja pa 50.

Kot rečeno, vse članice »jedrskega kluba« močno varujejo podatke o svojem jedrskem orožju (pri tem sta Izrael in Severna Koreja še posebno skrivnostni), zato je pri ocenah tudi nekoliko odstopanj. Vendar pa ocene FAS stroka smatra za najbolj kredibilne na tem področju.

Modernizacija jedrskega arzenala
Čeprav ni videti morebitne širitve jedrskega kluba, pa potekajo širitve v jedrskih programih nekaterih članic. Prednjači Kitajska, ki gradi 350 silosov za namestitev raket, ki lahko nosijo jedrske konice. Kitajci nameravajo tudi povečati svoj jedrski arzenal za okoli sto bojnih glav letno v naslednjem petletnem obdobju, da bi dosegli skupno moč 1.000 bojnih glav ter jedrsko »triado«, se pravi razvili sisteme in orožja, s katerimi bi lahko izstrelili jedrsko orožje tako z zemlje kot tudi s plovil in z letal.

Povečanje zaradi mednarodnih napetosti načrtuje tudi Velika Britanija. Tako nameravajo zvišati število jedrskih bojnih glav z 225 na 260. Britanija ima vse svoje jedrsko orožje nameščeno na raketah, ki jih izstreljujejo podmornice. To sproža stalne pritožbe kopenske vojske in vojaškega letalstva, ki želita soudeležbo pri jedrskem programu in kakopak s tem pripadajoči delež proračuna za vzdrževanje, modernizacijo in razvoj jedrskega orožja.

Sicer pa vse članice jedrskega kluba napovedujejo temeljito modernizacijo svojega jedrskega arzenala in zmogljivosti. Na tem področju prednjačijo ZDA, ki predvidevajo naložbo v višini 756 milijard dolarjev. Tej vrtoglavi številki bi lahko približno parirala samo Kitajska, vse druge države nimajo niti teoretičnih možnosti, da bi si lahko privoščile tako ekstravagantno modernizacijo.

To seveda sproža frustracije. Še posebno pri Rusiji, ki že napoveduje možnost, da ne bo podaljšala sporazuma o zamrznitvi jedrske tekme START, ki poteče prihodnje leto. Ruski predsednik Vladimir Putin že napoveduje nova superiorna orožja, ki jih je njegova država razvila in proti katerim menda nobeden ne more parirati, vsaj ne v doglednem času.

ZDA napovedujejo jedrske poskuse
Del poznavalcev sicer meni, da gre pri Putinu bolj za zavajanje, namenjeno masiranju lastnega ega in blaženju ranjenega ponosa. Ne smemo pozabiti, da se »tridnevna operacija« v Ukrajini bliža že četrti obletnici, pa konca še ni videti. Ruski vojaški in obči prestiž je doživel hud udarec in Putin si na vse kriplje prizadeva, da bi ga spet okrepil. Zato tudi napovedi o novih superorožjih, o novi jedrski tekmi in grožnje z jedrskim spopadom, če bi bilo ogroženo rusko ozemlje. Kako ogroženo? Mar ruske čete ne zmagujejo na vseh frontah? Kako je zdaj ogroženo rusko ozemlje, da bi bilo treba poseči po jedrskem orožju?

No, ameriški predsednik Donald Trump je na drugi strani že napovedal ne samo obsežno modernizacijo ameriškega jedrskega arzenala, ampak tudi serijo jedrskih poskusov. Trump je dejal, da tudi druge države izvajajo podzemeljske jedrske poskuse, zatorej bodo to izvedle tudi ZDA. In takoj so se oglasili iz Moskve in Pekinga, češ da oni pa že ne izvajajo poskusov, da je to ameriško »rožljanje z orožjem« nedopustno in tako naprej. Kakopak so se oglasili tudi si mogoči in nemogoči zahodni nevladniki, ki so se razkričali o ameriškem vojnem hujskaštvu, imperializmu, globalnem segrevanju … To je bilo seveda pričakovati. Če namreč neka nezahodna država, recimo Rusija, izvede invazijo na sosednjo državo, je za zahodne levo liberalne kričače to pravična obramba meja, manjšin, poprava krivic, če pa ZDA na svojem ozemlju izvedejo jedrski poskus, pa je to imperialistično vojno hujskaštvo.

V jedrski vojni ne bi bilo zmagovalca
Vojaško-politični analitiki modernizacije jedrskega arzenala in poskusov ne štejejo kot odločilnih dejavnikov, ki bi lahko sprožili jedrsko vojno, čeprav seveda tudi to nekoliko pomaga pri napetosti v mednarodnih odnosih. Nevarnejša za sprožitev jedrske vojne so nekatera vojna žarišča.

V prvi vrsti Ukrajina. Odvisno od vojne sreče Rusija že štiri leta občasno grozi z uporabo taktičnega jedrskega orožja. Tako so grozili leta 2022, ko je ruskim enotam grozila obkolitev v operacijah pri Hersonu, tako so grozili lani, ko so ukrajinske sile izvedle prodor na rusko ozemlje v regiji Kursk.

Stalna grožnja je tudi Bližnji vzhod. Izrael sicer trdi, da bi jedrsko orožje uporabili samo v primeru, če bi mu grozil popoln poraz in posledično anihilacija. Vendar pa grozijo z jedrskim orožjem tudi v primeru, če bi kakšna druga država, pri tem mislijo na Iran, razvila in namestila jedrsko orožje. Je pa v tem primeru Rusija, pravzaprav že v sovjetskih časih, zagrozila, da bo tudi sama uporabila jedrsko orožje v regiji.

Tretje pomembno žarišče je Tajvan. Kitajska stalno grozi z invazijo otoka, ZDA pa stalno ponavljajo, da pod nobenim pogojem ne bodo dovolili zasedbe in bodo uporabil vse sredstva, da to preprečijo. Pri tem seveda ne izključujejo niti uporabe jedrskega orožja.

Druga žarišča napetosti so manj kritična. Potencialno bi bile lahko nevarne napetosti na jugu Azije, desetletja trajajoče obmejne praske med Indijo in Pakistanom, saj imata obe državi jedrsko orožje, vendar pa nobena, vsaj po ocenah poznavalcev, nima nameščenega za takojšnjo uporabo.

Glavni zadržek pred uporabo jedrskega orožja je predvsem zavedanje, da v jedrski vojni ne bi bilo zmagovalca. Pravzaprav je vprašanje, ali bi kdo sploh preživel. Po študijah bi v najboljšem primeru pri popolni jedrski izmenjavi preživel okoli odstotek človeštva, večina bi pomrla po končani vojni deloma zaradi posledic sevanja, deloma zaradi lakote in mraza, saj bi prah, ki bi ga eksplozije dvignile v atmosfero, povzročil jedrsko zimo. Tudi bogati in močni, ki bi se morda lahko zatekli v podzemska zaklonišča, bi bili obsojeni na generacije dolgo življenje v strogo omejenem režimu prehranjevanja in gibanja. Skratka, nihče pri zdravi pameti si ne želi jedrske vojne.

Seveda pa je tu še vprašanje tehnične napake. Vse bolj se zanašamo na umetno inteligenco in drugo tehnologijo, ki pa je seveda dovzetna za napake. Ali pa matematične logike, po kateri bi bil za umetno inteligenco odstotek »naših« preživelih proti pol odstotka »njihovih« zmaga, ki bi upravičila sprožitev jedrske vojne. Zato je nujno, da se umetno inteligenco popolnoma izključi iz procesa upravljanja z jedrskim orožjem. Cinično rečeno, če se že moramo iztrebiti, se dajmo vsaj po svoji volji in ne zavoljo računalniškega »gliča«.

Bogdan Sajovic