Bo novi evangeličanski škof klonil pod škodljivo ideologijo “wokisma”?

Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji je  dobila novega voditelja: na položaj škofa je bil slovesno umeščen duhovnik Aleksander Erniša, ki je junija letos izvoljen in bo funkcijo opravljal šest let. Kot sin prvega slovenskega evangeličanskega škofa Geze Erniše prevzema vodenje po Leonu Novaku in pravi, da njegov “cilj ni biti všečen, temveč zvest teologiji”, poroča MMC RTV. A koliko to dejansko drži, ko pa razmišlja o “blagoslovu istospolnih parov”?

“Vrata morajo biti odprta za vse,” poudarja Aleksander Erniša, ki je sicer trenutno zadolžen za duhovno oskrbo v policiji in bo hkrati vodil ljubljansko evangeličansko občino.

Erniša, rojen leta 1980 v Murski Soboti, je teologijo študiral v Bratislavi in na Dunaju, doktoriral pa leta 2017 na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegove izkušnje iz vojske, policije in evangeličanske skupnosti v Trstu so ga naučile, da vsi ljudje – ne glede na veroizpoved, barvo kože ali spolno usmerjenost – hrepenijo po spoštovanju, sprejetosti in slišnosti. Zato želi krepiti notranje povezovanje v cerkvi ter dialog z drugimi verskimi skupnostmi, vključno z nadaljnjim sodelovanjem z rimskokatoliško cerkvijo. Med idejami izstopa skupni ekumenski projekt, podoben teku miru v Rimu, ki bi združil vse slovenske cerkve.

Kot članica Svetovne luteranske zveze (SLZ) se slovenska evangeličanska cerkev po Erniševem mnenju ne sme zapreti vase – “nismo otoček”. Brez lastne teološke fakultete je sodelovanje s tujimi ustanovami v Leipzigu, Budimpešti in Bratislavi ključno za ohranjanje mednarodnega utripa. V luči upadanja števila vernikov vidi rešitev v jasni, sodobni komunikaciji: arhaične teološke pojme je treba razložiti tako, da bodo razumljivi, in poudarjati, da Bog sprejema ljudi takšne, kot so. Cerkev mora biti “hiša upanja”, zlasti v Ljubljani, kjer vidi prostor za družbene projekte, ki bodo naslavljali potrebe ljudi – prek dobrodelnosti (diakonije), prisotnosti na obrobju družbe in uporabe sodobnih komunikacijskih kanalov.

Foto: STA

Je to res zvestoba teologiji?
Posebej Erniša namerava odpreti razpravo o aktualnih družbenih in etičnih temah, med katerimi izstopa vprašanje blagoslova istospolnih parov. Pravi, da številne evangeličanske cerkve v Evropi to temo že urejajo, zato je čas, da se razprava začne tudi v Sloveniji – od lokalnih občin pa do sinode.

Ernišev klic k dialogu zveni kot popuščanje pod pritiskom škodljive ideologije prebujenstva, ki je zajela vse segmente družbe. Njegova pobuda zveni inkluzivno in usklajeno z mednarodnimi trendi v luteranskih cerkvah (npr. Evropska luteranska cerkev ali ELCA v ZDA, kjer so blagoslovi istospolnih zvez dovoljeni od leta 2009, individualnim duhovnikom pa omogočena svoboda vesti), je ta pobuda problematična in potencialno v nasprotju z jedrnimi prepričanji evangeličanske (luteranske) tradicije. Slovenska Evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi, kot članica SLZ, sledi Augsburški veroizpovedi, ki jo je leta 1530 oblikoval Filip Melanchthon in ki poudarja zvestobo Svetemu pismu kot edinemu avtoritativnemu viru vere. Biblija, zlasti odlomki kot Rimljanom 1,26–27 ali 1. Korinčanom 6,9–10, tradicionalno razume istospolne odnose kot greh in v nasprotju z Božjim redom zakonske zveze med moškim in žensko (1. Mojzesova 2,24).

V slovenskem kontekstu ni javno dokumentirane uradne sinodalne odločitve o tem vprašanju – cerkev se zdi konservativna, podobno kot nekatere srednjeevropske luteranske skupnosti, kjer prevladuje stališče, da homoseksualnost ni skladna z božjim načrtom.

Foto: STA

Ernišev predlog za razpravo lahko razumemo kot prilagajanje sekularnim pritiskom in evropskim liberalnim trendom, kar ogroža teološko koherentnost: če cerkev poudarja “zvestobo teologiji” (kot sam pravi), bi moral dialog izhajati iz pisma, ne iz želje po inkluzivnosti za vsako ceno. To bi lahko vodilo v razkol, kot smo ga videli v ELCA, kjer je liberalizacija od leta 2009 povzročila odhod konservativnih skupin in izgubo članov. Kritična vprašanja se porajajo: Ali je takšna razprava res dialog ali boljši preobrat proti kulturni prilagoditvi? In ali ne tvega, da cerkev postane “všečna” namesto zvesta, kar bi v nasprotju z lastnimi koreninami reformacije? Z vprašanji o tem smo se kar direktno obrnili na Evangeličansko cerkev. Odgovore objavimo, ko jih prejmemo.

T. B.