To niso Maldivi – ampak lokacija, ki je manj kot 2 uri od nas z letalom! Poglejte te fotografije

4 hours ago 13

ARTICLE AD

Kot Maldivi, a bliže: “Do tega zaliva se da le peš. Morda ga domačini poznajo, turisti pa redkeje zaidejo sem,” pove bralka Lucija. Zasebno, skoraj skrivno doživetje s severozahoda Sardinije je z nami delila preko našega portala NaDlani.si, kjer je objavila svoj story. In res – njen izbor fotografij ni le razgledni katalog z dopusta. Je nekaj več. Osebno, ujeto, doživeto.

Lucija je z družino letos julija, torej pred kratkim, prečeskala del otoka, ki ga številni popotniki (in predvsem Italijani) še vedno dojemajo kot destinacijo znotraj destinacije. Sardinija ni klasična sredozemska kulisa. Je samosvoja, raznolika, tudi protislovna. In Lucijin dvotedenski itinerar je vključeval nekaj biserov, ki jih v klasičnih vodičih pogosto ni.

Cane Malu: skoraj skrivna laguna

Eno od takih mest je Cane Malu, naravni bazen, izklesan v vulkanski skali, skrit tik ob obali blizu kraja Bosa Marina. Ne prideš tja z avtom, ne s skuterjem. Peš. In morda prav zato – ali pa zaradi svetlo modre, skoraj nerealne vode – Lucija pravi:

“Kristalna voda, osamljena lokacija in tišina so me povsem prevzeli.”

Zaliv Cane Malu (v prevodu “nori pes”) ni še masovno oblegan s turisti. Kar je danes redkost. Na nek način ga ohranja skrivnega tudi teren – sprehod do tja ni ravno promenada. Ampak tisti, ki pridejo, ostanejo dlje, opazujejo sonce in, če imajo srečo, plavajo v skoraj zasebni laguni.

Na poti do slona

“Slonova skala? Res izgleda kot slon!” se nasmeje Lucija.

Gre za Roccia dell’Elefante – naravno formacijo tik ob regionalni cesti proti kraju Castelsardo, ki je po naključju geologije postala prava atrakcija. Nekaj sto metrov čez cesto se začne pogled na pokrajino, ki spominja na prizore iz starih pustolovskih filmov.

Tam se ustavljajo domačini, pohodniki, radovedneži z vsega sveta. Skala je votla, zanimiva z vseh strani, in ja, selfie ob njenem “rilcu” je skoraj obvezen. Vroče je, senca ni, ampak se splača. Na sosednjem parkirišču ni stojnice, ni prodajalca, samo skala. Po svoje osvežujoče.

Castelsardo in barvne strehe

Castelsardo – eno najbolj znanih sardinskih obmorskih mestec. A Lucijo je ujel na druge čare:

“Majhno, pristno, z ozkimi uličcicami in razgledi, ki jemljejo dih. Stolpi, tlakovane ulice, zvonik z mozaikom … Prava razglednica.”

Mesto ima zgodovino. Utrjeno srednjeveško jedro, ki se vije po hribu navzgor. Na vrhu je grad, Museo dell’Intreccio Mediterraneo (muzej tkanja!), spodaj pa ribiška luka in plaže. Ulice so polne keramičnih izveskov, poslikav in drobnih balkonov, zračna vlaga pa ponekod pušča svoje sledi na fasadah. Avtentično, brez filtra.

Pust sredi poletja? Tudi to je Sardinija

Poleti je vse drugače, tudi tradicija. V kraju, kjer so bili nastanjeni, so imeli Carnevale Estivo – poletni karneval.

“Kot pust, samo da je julija.”

Lucijina fotografija z večernega dogajanja prikazuje osvetljeno parado, velikansko skulpturo, gledališko klapo z napisom “50. anniversario Carnevale Estivo” in ljudi, ki sodelujejo kot igralci v živi predstavi. DJ, reflektorji, konfeti. In v ozadju – razsvetljen doprsni kip s filmskimi rekviziti. Nekaj vmes med uličnim performansom in lokalno tradicijo. Eno je gotovo: dolgčasu tam ni bilo prostora.

Nekaj nasvetov in lokalne posebnosti

Sardinija ima še svoje “pravila igre”. Lucija opozarja:

“Na severu Sardinije so nekatere plaže plačljive in veljajo za bolj prestižne, pogosto jih obiščejo premožnejši gosti. Prav tako je strogo prepovedano odnašanje peska s plaž – kazni so visoke.”

To ni mit. Po poročanju CNN Travel so oblasti v zadnjih letih povečale nadzor, saj so nekatere znamenite plaže, kot je Spiaggia Rosa, dobesedno trpele zaradi obiskovalcev, ki so si kot spominek odnesli “malo peska”. Globe? Lahko presežejo 1000 evrov. „Leave only footprints,“ bi rekli Angleži.

Hrana, ritem, ljudje

Lucija ni posebej izpostavljala hrane – ampak tisti, ki poznajo Sardinijo, vedo, da brez nje ne gre. Bottarga, seadas, porcheddu, pane carasau. V restavracijah pogosto ni menija v angleščini, natakarji ne govorijo tekoče, ampak vedno nekako prideš do tistega, za kar sploh nisi vedel, da si si želel.

Čas na Sardiniji teče drugače. Počasi. In zato je toliko boljše.

Bi tudi ti z nami delil svojo zgodbo?

Na portalu NaDlani.si zbiramo fotke, zgodbe in utrinke s poti. Lahko je nekaj smešnega, neprijetnega, lepega ali nenavadnega. Ste bili priča nesreči? Ste obstali v zastoju? Lahko je fotografija s plaže, z gore, iz vlaka. Pošlji na urednistvo@nadlani.si ali objavi kar direktno med preostale story-je na Nadlani.si.

Vir: