Pilot projekt: Pilotni projekti prihodnosti

V času, ko se arhitekturne rešitve za starejše pogosto zreducirajo na tipologije, ki odgovarjajo zgolj institucionalnim potrebam, so avtorji zmagovalne rešitve za Dom starejših Livade v Izoli pokazali, da je mogoče misliti drugače. Mlada ekipa biroja Pilot projekt se v svojem delu zavzema za arhitekturo, ki presega zgolj funkcionalnost in seže v vprašanja družbene vključenosti, trajnosti in pravičnosti. V intervjuju ustanovitelji biroja Kristjan Nemec, Lenart Piano in Timotej Resnik razkrivajo razloge za svojo odločitev za samostojno pot, razmišljajo o prihodnosti prostora in materialov, obenem pa z zrelim pogledom opozarjajo, da dobra arhitektura ni samoumevna – je rezultat jasne vizije in odgovornega dela.

Nedavno ste zmagali na natečaju Dom starejših Livade Izola. To je izjemen uspeh za mlado ekipo, ki je ravnokar začela svojo pot. Nam lahko opišete projekt in v čem je bila ideja presežna?

Veseli smo, da v Sloveniji še vedno obstaja mehanizem javnih arhitekturnih natečajev, ki mladim birojem odpira pot do večjih projektov. Pri natečaju za Dom starejših Livade Izola smo se soočili z zahtevno geometrijo natečajnega območja in zelo zgoščenim programom. Z našo rešitvijo smo poskušali kar se da logično in enostavno odgovoriti na te pogoje.

Ključno vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo: je dom starejših prostor osebnega miru in odmika ali del javnega prostora, ki omogoča vključevanje starejših v mesto. Verjamemo, da je lahko oboje. Bodoči stanovalci bodo različni in kot arhitekti jim moramo omogočiti, da v prostoru živijo po svoje.

Predlagali smo delitev objekta v dva stolpiča, povezana v pritličju in kleti, s čimer smo objekt približali merilu stanovanjske gradnje. Z zamikom stolpičev smo ustvarili vhodni trg, ki se odpira proti mestu in morju, ter miren južni park. Programska shema je zasnovana po prerezu: servisni prostori so v kleti, javni in poljavni program v pritličju, nad njim gospodinjske skupine.

Med servisnimi prostori v kleti je tudi večji programski sklop kuhinje, za katero je natečajna naloga predvidevala umestitev v pritličje, kar pa se nam je glede na razpoložljiv prostor zdelo izjemno neracionalno. V pritličje smo raje umestili javne površine vstopnega trga, vhodne avle, večnamenskega prostora, kapele, trgovine ter kavarne in poljavne prostore dnevnega centra, fizioterapije, delavne terapije in ambulant ter uprave doma.

Posebna pozornost je bila namenjena bivalnim enotam za osebe z demenco, ki smo jih umestili v prvo etažo. Tam smo oblikovali veliko sprehajalno teraso, ki omogoča neovirano prehajanje iz notranjosti v zunanjost iz skupnih prostorov. Čeprav so zaradi varnosti stanovalci na oddelkih za osebe z demenco omejeni na sprehajališče na terasi pa imajo občutek sprehajanja na nivoju terena, saj se terasa višinsko poravna z nivojem sprehajalne in kolesarske poti Parenzana v neposredni bližini. Terasa obenem tvori pokrito senčno površino, na katero se v toplejših mesecih razširijo javni in poljavni programi v pritličju.

V zgornjih treh etažah je organiziranih preostalih šest gospodinjskih skupin – po tri v vsakem stolpiču. Z jasno in preprosto konstrukcijo zasnovo armiranobetonskih sten na enakomernem rastru smo razvili dve različni tipologiji doma. V zahodni lameli se tristransko orientirane odpirajo proti zelenim površinam na vzhodu, jugu in zahodu, vzhodna lamela pa sestoji iz enostransko orientiranih sob s pogledi proti jugu in vzhodu. Glavna skupna prostora obeh stolpičev sta neposredno nad vhodnim trgom s pogledi proti morju in sta umeščena tako, da je omogočena vizualna komunikacija med stanovalci v obeh stolpičih. Posebnost naše zasnove je v tem, da smo zagotovili veliko večje površine skupnih prostorov gospodinjskih skupin od zahtevanih. Natečajna naloga je predvidevala 18 sob v posamezni skupini, s čimer je bilo porušeno razmerje med številom stanovalcev in površino skupnih prostorov. To je natečajnike sililo v izrazito hodnikaste zasnove tlorisov. V vsaki gospodinjski skupini smo odstranili po eno sobo in jo nadomestili z dodatnimi, manjšimi skupnimi prostori bolj intimne narave. Te smo nato povezali s hodniki, ki presegajo minimalne zahtevane širine. Znotraj posameznega oddelka se vzpostavi ulica z več ambientalnimi razširitvami. Vsak skupni prostor se zaključi z zunanjo pokrito teraso.

S skrbno umestitvijo objekta v prostor in natančno študijo osončenosti smo zagotovili, da vse sobe in skupni prostori prejmejo zadostno količino svetlobe skozi leto. Objekt ima proti Prešernovi cesti in mestu izrazito javni karakter z velikimi steklenimi površinami, ki jih senčimo samo tam, kjer je to potrebno. Fasadna obloga iz lokalnega kamna se uporabi kot horizontalna ločnica med etažami, in kot polna prezračevana fasada. Proti parku na jugu se kamnita fasadna obloga preobrazi v mrežo redkega brisoleja, ki pasivno senči posamezne sobe. Objekt ima zato proti zelenju veliko bolj domačen karakter, ki je bližje merilu posameznika.

Populacija se stara, kako se arhitekturna tipologija prilagaja družbeni stvarnosti?

Zanimivo je, da je eden izmed ocenjevalnih kriterijev strokovne komisije natečaja bil prav uspešnost odmika od institucionalne podobe doma k bolj domačemu okolju. Najboljši pokazatelj vrednot in razvitosti družbe je to, kako skrbi za svoje najranljivejše skupine.

Prve dobrodelne ustanove, ki so se nastajale z razvojem medicine so bile namenjene skupinam obolelih, sirotam in alkoholikom. Kasneje, po drugi svetovni vojni, se je domove za starejše organiziralo v starih gradovih, vojašnicah in kaznilnicah, saj so se dotedanje ustanove zaradi vojne preobrazile v bolnišnice, te pa niso več dohajale hitrega staranja prebivalstva. Velik skok v bivanjski kvaliteti in dostojni obravnavi starejših se je zgodil v obdobju povojnega modernizma, ko je nova generacija arhitektov pristopila k oblikovanju novih družbenih institucij s poudarkom na socialni komponenti. Izpostavili bi Dom ob Savinji v Celju, arhitekta Danijela Jagriča, ki dom za starejše organizira v stolpič s pritličnim podstavkom in tako bistveno zmanjša horizontalne komunikacijske poti. Tako stanovalcem in zaposlenim olajša prehajanje med prostori. Inovativna zasnova sob z zamikanjem balkonskih lož omogoča vsem sobam enakovredne poglede na zelenje in veliko stopnjo zasebnosti. Omenimo lahko tudi Dom upokojencev Domžale, arhitektov Kacina, Popoviča, Princesa in Špindlerja, ki tipologijo razvijajo v popolnoma drugo smer. Veliko bolj razvejana, krakasta zasnova spominja na šole, ki jih je nekaj let pred tem zasnoval Herman Hertzberger na Nizozemskem z gradacijo prostorov od najbolj zasebnih do najbolj javnih. Tako je stanovalcem omogočena poljubna stopnja vključenosti v domsko življenje. Velik osrednji atrij doma v Domžalah pa povzdigne komunikacije in skupne prostore iz zgolj utilitarnih prostorov.

Specifika v našem prostoru je, da napram Zahodni Evropi ne poznamo razlike med negovalnim in stanovanjskim domom za starejše. Rezultat tega je, da se velika večina starejših odloči za bivanje v domu šele takrat, ko niso več zmožni samostojnega življenja. Obenem imamo v vseh regijah veliko pomanjkanje kapacitet, saj se je gradnja javnih domov od razpada Jugoslavije skoraj popolnoma ustavila, z večjim poudarkom na prenovi obstoječih. Težava domov, ki se vendarle gradijo je v tem, da skušajo na hitro reševati problematiko, ki je prisotna že več let, kar pa rezultira v prenatrpanih domovih in prevelikih gospodinjskih skupinah, kjer ni omogočeno dostojno bivanje.

V našem prostoru pripisujemo vedno večjo pomembnost enakovredni dostopnosti javnih prostorov in stavb za vse. Dom za starejše mora postati generator urbanega življenja. Starejši so, poleg dijakov in študentov, tisti, ki najbolj intenzivno uporabljajo javni prevoz in mestne storitve – če jim omogočimo dostop. Pomembno je, da lahko starejši čim dlje samostojno bivajo v mestu, kar koristi tudi vitalnosti urbanega prostora. S tem hkrati sproščamo stanovanja za mlajše in podpiramo večgeneracijsko prenovo.

Arhitektura in gradbeni sektor prispevata več kot 30% k okoljskemu odtisu. Kaj lahko storimo k zmanjševanju tega?

Velik napredek smo že dosegli na področju energetske učinkovitosti. Manj pa na področju gradnje kot take – materialov, fleksibilnosti in možnosti reciklaže.

Prejšnje desetletje je bilo zaznamovano s tehnološkimi rešitvami, kot so mehansko prezračevanje z rekuperacijo, toplotne črpalke, nizka U-vrednost ovoja in vgradnja naprav za izkoristek obnovljivih virov energije. Te rešitve z arhitekturo nimajo veliko skupnega, saj so zgolj dodatki k že izdelanemu projektu. Danes se težišče vrača k nizko tehnološkim rešitvam, ki zadevajo sam način izgradnje objekta in njegovo materialnost. To se veliko bolj arhitekturni prijemi, ki z novimi (oz. na novo odkritimi) materiali in tehnikami tvorijo novo podobo sodobne arhitekture, ta pa se s tem zdi bolj brezčasna. Žal obstajajo zakonske in ekonomske omejitve, pa tudi omejitve v samih lastnosti trajnostnih materialov in tehnik, ki pomenijo, da so ti manj primerni za gradnjo v zelo velikem obsegu in pri več etažnih objektih.

Mi trdimo, da je prava pot nekje vmes. K zmanjšanju okoljskega odtisa, ki ga imata arhitekturni in gradbeni sektor lahko kot arhitekt največ pripomoremo z manjšanjem količine gradbenih odpadkov in manjšanjem proizvodnje ne reciklabilnih gradiv. Realnost je, da armiranega betona ali jekla ne moremo povsem opustiti, lahko pa ju obravnavamo kot “globoko strukturo” objekta – tisto, kar ostaja trajno. Vse ostalo – predelne stene, oprema, celo namembnost – pa mora biti zasnovano za spremembe, reciklažo ali ponovno uporabo.

Tudi pri projektu doma v Izoli smo zasledovali ta princip: racionalna konstrukcija z minimalno količino armiranobetonske konstrukcije, a visoko fleksibilnostjo za prihodnje spremembe.

Lenart, raziskuješ gradnjo s konopljinim betonom. Kakšne prednosti ima in v čem bi lahko nadomestil obstoječe uveljavljene materiale? 

Konopljin beton kljub svojemu imenu ni material, ki bi prenašal vertikalne statične obremenitve. Zato ga v gradbeništvu uporabljamo kot polnilo skeletnih konstrukcij ali kot obloga starih zidanih konstrukcij pri prenovah. Njegova glavna prednost je v tem, da hkrati opravlja funkcijo toplotne izolacije regulatorja vlage. To pomeni, da z njim nadomeščano umetne in ne reciklabilne sloje sestav mejnih konstrukcij objekta kot so npr. kamena volna, stiropor in stirodur, razne parne in vetrne zapore in tako naprej. Ker material nase veže vlago, ko jo je v prostoru preveč in jo oddaja, ko je zrak presuh, tudi ščiti starejše konstrukcije pred zastajanjem vlage po prenovi in plesnijo. Pripomore pa tudi k zmanjšanju potrebne energije za ogrevanje oz. hlajenje, saj je to težji material z lastno termično maso, ki toploto zadržuje še dolgo po tem, ko prenehamo ogrevati prostor. Pomembno je tudi, da je odporen na ogenj, vlago in razne insekte, da je popolnoma razgradljiv ter da njegova proizvodnja ne porablja veliko energije.

Pri nas je že nekaj objektov zgrajenih z konopljinim betonom, nekaj pa jih je še v gradnji. Znanje in tehnike, ki so zrasle v tujini se počasi selijo tudi k nam. Ko bodo tudi lokalni mojstri in ostali izvajalci spoznali načine gradnje, arhitekti pa prednosti pri uporabi tega materiala, se bo tudi zakonodaja (ki je do naravnih materialov relativno diskriminatorna) počasi prilagodila. Med naročniki zaznavam vedno večjo odprtost za te ideje, kar govori tudi o počasnem premiku družbenih vrednot.

Konopljin beton, oblikovanje: Lenart Piano

Biro ste ustanovili kmalu po tem, ko ste magistrirali na FA. Kakšni so začetki, kje so prednosti in kje tveganja takšne odločitve?

Magistrirali smo med letoma 2021 in 2022, potem pa kar nekaj časa pridobivali izkušnje, brez katerih danes, ob razmahu specializiranih znanj in tehnologij, ne moreš na samostojno pot. Več let smo skupaj delali tudi v biroju Lene in Tomaža Krušca, kjer smo dobro spoznali svoje prednosti in omejitve in pridobili znanje, ki ga razumemo kot podaljšek študija arhitekture, za kar smo mentorjema izjemno hvaležni. Zato lahko danes trdimo, da smo kljub nedavni ustanovitvi biroja že dobro utečena ekipa.

Ko smo se odločili za samostojno pot, smo se v novem podjetju vsi trije redno zaposlili, kar ni običajna praksa med mladimi biroji. Poklic arhitekta ima še vedno sloves prekarnosti – pogosto gre za delo na podlagi statusa kulturnika ali s.p.-ja. Mi pa želimo dokazati, da je mogoče ustvarjati kakovostno arhitekturo v zdravih, stabilnih delovnih pogojih. To višje mesečne stroške in nujno visoko mero produktivnosti. Velika tema naših medsebojnih pogovorov je, v kolikšni meri je dobra arhitektura odvisna od delovnih pogojev in kako v omejen časovnem okviru in z omejenimi financami delati dobro. Dejstvo je, da ne moremo izbirati projektov in da niso vedno omogočeni pogoji za dobro arhitekturo. Naša odgovornost pa je, da vedno opravimo svoje delo po svojih najboljših močeh. Prva nagrada na natečaju za dom starejših v Izoli nam pomeni še toliko več, saj nam omogoča dolgoročno preživetje.

Velja, da te prvi veliki projekt definira. Kako bi se sami definirali?

Ime našega biroja – Pilot projekt – veliko pove. Vsak projekt vidimo kot pilotni: kot priložnost za nov odgovor na specifičen prostorski problem in širšo družbeno tematiko, s tem pa se oblikuje tudi nova prostorska strategija.

Kako nas lahko projekt doma starejših v Izoli definira bo postalo jasno tekom projektiranja in morebitne izvedbe. Verjamemo, da so le preproste arhitekturne rešitve lahko dobre rešitve. Področje upravljanja s prostorom in načrtovanja že dolgo upravlja profitno naravnana logika, ki v prostoru povzroča splošno zmedo. V takem okolju poiskati jasne, preproste rešitve je ključen izziv – in odgovornost arhitekta.

Zdi se nam, da je med našo generacijo in tistimi, ki so odrasle pred krizo iz leta 2008 velik razkorak. Z odločitvijo za lastno pot smo želeli narediti odklon od ustaljenih praks, ki po našem mnenju ne odgovarjajo na spremembe, ki se dogajajo v zadnjih letih. S tem mislimo predvsem na gospodarsko negotovost, novo geopolitično realnost, obdobje covida ter predvsem okoljsko krizo, za katero še vedno nimamo pravih odgovorov. Arhitektura, ki presega čas, v katerem nastane je vedno produkt vseh robnih pogojev. Zato danes potrebujemo pilotne projekte.

Kakšen prostor si želite čez 10 let?

Prostor kot družba še vedno dojemamo kot dobrino, ki jo vsak po svoji moči najbolje izkoristi in mislimo, da je čas, da takšno mišljenje prerastemo. Želimo si, da prostor ponovno postane vrednota in da se kot družba zavedamo, da je ta prostor omejen. S tem bo tudi arhitektura imela boljše možnosti za obstanek. Želimo si prostor, ki ga bo možno znova in znova uporabljati na različne načine. Želimo si vrnitev velikopoteznega prostorskega načrtovanja in urbanizma, ki bo jasen in berljiv ter obenem poln in sekvenčen. Želimo si mesta, ki bodo generirala trajnostno družbo, ki bodo dostopna in čista in krajino, v kateri bomo ljudje sobivali z drugimi živimi bitji. Na kratko povedano si želimo večjo pravičnost, večjo odgovornost in predvsem več arhitekture.

Pripravil: Matevž Granda
Foto: Pilot projekt