TADEJA ŠEF – FLOSARJI

Slovenska pisateljica Tadeja Šef, znana predvsem po pisanju kratkih zgodb, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor, Zavoda za umetniško produkcijo in založništvo, v Zbirki Sprejeto objavila svoj knjižni prvenec, roman Flosarji (2025). Oblikovanje in prelom je opravila Tina Horvat, fotografijo na naslovnici je posnela avtorica sama, ovitek je grafično zasnoval Romeo Štrakl.

Tadeja Šef: FLOSARJI,
Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Sprejeto 085, število strani 108, leto izida 2025

Tadeja Šef se v prevladujočem realističnem slogu, tu in tam pa tudi poetičnem, poglobi v življenje flosarjev, ki so v preteklosti svoje težaško delo opravljali na reki Dravi. Poveže več življenjski usod in s prizanesljivostjo slika tako človeško moč kot tudi nemoč, vdajanje pijači, varanje in patriarhalne odnose v družini. To je bil čas, ko so očetje odločali o življenjski poti svojih sinov. Z neprizanesljivostjo, pretiranimi zahtevami in kritičnostjo so zapečatili njihovo prihodnost ter iz njih napravili poražence in izgubljence. Pisateljica prepričljivo slika tudi izpraznjene ali neuresničene ljubezenske zveze, nepredvidljive okoliščine, nevarnosti in nepričakovane zaplete, ki se lahko primerijo med plovbo. Zamisli se nad občutki krivde ob tragičnih dogodkih in osupne pred smrtjo. Svet flosarjev in odzivanje na njihovo dejavnost opisuje s posebnim posluhom in razumevanjem za človekove poskuse, da bi premagal samega sebe, obvladal vsakovrstne dogodke in postal tak, da bi se brez slabe vesti lahko zazrl vase.

S spretno pisateljsko roko opisuje osrčje pohorskih gozdov in z izbranimi besedami piše o reki, ki teče vsa razburkana in nevarna, v njej pa so potopljene tudi skrivnosti, na primer mističen vodni mož Gestrin, nenavadno bitje, ki bi rado posegalo v življenje flosarjev. Eno sta mitologija in mistika, nekaj čisto drugega pa je golo preživetje. Ljudje se pehajo za kruhom in marsikdo v tem prizadevanju omaga. Kot flosar se rodiš in kot flosar umreš, je slišati, vmes, v poteku od začetka do konca, pa se je treba spopadati s težavami in pripetljaji, ki jih je komaj mogoče razrešiti. V flosarskih zgodbah se primeri vse mogoče, marsikdo napornega dela ne zmore. Nenavadno pa je, da se za ta poklic odločajo tudi moški, ki ne znajo plavati, in potem jim neprestano grozi smrt.

Omeniti velja, da na flosu vlada posebna morala: prevladujeta poštenje in resnicoljubnost. Kaj kmalu se pokaže, če kak novinec na flosu ni zavezan etičnim vrednotam. Tisti, ki jih imajo, ga spodbujajo, da bi se spremenil in se prilagodil, pa ne samo zaradi morale, temveč tudi zato, ker je med plovbo treba biti na preži in si ohraniti golo življenje. Med flosarji so občutne socialne razlike, vendar jih z zdravo pametjo znajo sprejemati in zgladiti. V marsičem je roman Flosarji tudi družbenokritičen. Uvedba elektrarne namreč vse postavi na glavo. Novi časi, novi ljudje, toda spomini ostanejo. »Bogat ni tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki ne potrebuje veliko. Imam spomine, to je več kot dovolj.« (str. 103) Čeprav je bilo flosarstvo najcenejša izbira, so sčasoma začeli voziti les v Beograd kar z vlakom. Nekdaj zagnani flosarji so se morali sprijazniti s spremembami in se lotiti česa novega. Nekaterim je uspelo, drugi so klonili.

Pisateljica oživlja tudi stare narečne izraze, na primer: štala, štok, pubec, cizek, kormoniš, rajža itd. Roman Flosarji ima tako literarno kot tudi narodopisno in zgodovinsko vrednost. Prikaz prizorov iz slovenske zgodovine bo zagotovo pritegnil bralke in bralce, ki se navdušujejo nad oživljanjem naše slikovite preteklosti.

Marija Švajncer