Kaja Lin Jagodič Avguštin in Maja Kunšič in Točke izginjanja. Analiza spomina kot pripoved mitologije!

Predstava Točke izginjanja skozi temo spomina odpira vrata v osebne strahove, v bitko prevlade in analizo nezavednega. Premierno je bila uprizorjena ob koncu leta, in sicer 27. decembra 2025 s ponovitvijo naslednji dan v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu.

Avtorici predstave, ustvarjalki, izvajalki in producentki Maja Kunšič in Kaja Lin Jagodič Avguštin se zapleteta v kompleksen odnos, v katerem se obenem zbližujeta in borita. Uprizoritev gradita na razmerjih med telesoma, v odnosu do predmetov in senc ter skozi igro omejitev prostora. Interpretacije preteklosti v obliki spomina ju razdružujejo in hkrati privlačijo.

Maja Kunšič in Kaja Lin Jagodič Avguštin.

Navdih za predstavo sta avtorici našli v istoimenski pesniški zbirki Lucije Stupica, ki je izšla leta 2019 pri LUD Literaturi. O zbirki lahko preberemo, da je pisana iz posebne perspektive. Avtorica piše kot nekdo, ki je že našel svoj mir in kot nekdo, ki svoj prostor še išče. Entiteta, ki pripoveduje, in tista, ki sprejema oziroma posluša, sta združeni s telesom in prehajata v prvobitno, nediferencirano bitje. Podoben odnos spremljamo tudi v istoimenski plesno-lutkovni predstavi za odrasle. Maja s svojo pripovedjo ponudi mitološki okvir, v katerem svoj smisel in pravico do obstoja išče abstraktno telo Kaje Lin. Njuno komplementarnost zasleduje tudi kostumografija Suzane Ermers Krapež, ki omogoča različne perspektive tudi znotraj obleke. Tako se hrbet plesalke spremeni v majico z ovratnikom, hkrati pa sam kroj omogoča dovolj prostosti, da obleka ne ovira giba.

Skozi predstavo se večkrat pojavi motiv jelena z zlatimi rogovi. Simbolizira prehod med svetom živih in mrtvih, med resničnostjo in spominom. V prvi zgodbi je nosilec preporoda, ponovne obuditve izvira vode. V nadaljevanju se njegov duh naseli v telo plesalke in jo vodi ven iz škatle spominov. V tretje se pojavi kot bitje, ki pluje med izginulim otokom in celino.
Dogodki iz preteklosti v predstavi niso nikoli anekdotični, pač pa vseskozi atmosferski in abstraktno mitološki. Spomin se vzpostavi kot možen prehod v nezavedno, kjer se oblikujeta osebnost in identiteta. Torej v sam center človeške biti. Ta nenehna zlovešča roka spominov, ki ne popustijo v svoji moči oblikovanja telesa plesalke, je izvrstno podprta z glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja. Melodija spretno riše atmosfero prehajanja med vzpostavljanjem teže preteklosti, iskanjem lastne poti in mitološko naravo jelena ter prehoda med svetovi, ki ju njegova prisotnost povezuje.

Vprašanje perspektive se na začetku vzpostavi s preprosto leseno škatlo, ki jo obudi pogled igralke in preseli pozornost na prostor plesalke. Tako se zazdi, da Maja v majhni škatli svojega spomina opazuje ples še manjše Kaje. Spomin torej že v začetku ni vezan na prostor, ampak na nastopajoči. Scenografijo in rekvizite je za predstavo izdelala Zala Kalan, z njimi uspešno riše novo entiteto. Škatla je narejena kot hišica za punčke, ima okna z zavesami, kar še dodatno napelje misli na spomine iz otroštva.

Lesena škatla je vzpostavljena kot prizorišče preteklosti. Sprva torej kot prostor, v katerega je plesalka zaprta in ji prehod omogoči šele prihod jelena. Drugič škatla postane dušeč element, ki s svojo težo ovira telo pri izrazu, plesalka išče svoj prostor pod težo spominov. Škatla postane podaljšek telesa, nadomesti njegovo glavo in spremeni njegovo obliko. Proti koncu postane površina za projekcijo fotografije iz otroštva. Na gibljivem platnu lahko zamenjujemo osebe na fotografiji, jih premikamo in ponovno spreminjamo perspektivo. Odnos do spomina je skozi celotno dogajanje fluiden in neulovljiv. Fragmentarna dramaturgija Ajde Rooss ne ponuja narativnih odgovorov, vendar pripoved lovi skozi zgodbo atmosfer, ki jo rišeta telesi z glasbo in lučjo. Luč je oblikoval Gregor Kuhar.

Postopoma se v zaključke obračajo tudi srečnejši in toplejši spomini, ki jih igralka radovedno raziskuje na diapozitivih, proti bolj temačnim spominom na smrt, zapiranje pljuč in dušenje. V postopnem prehodu na spominjanje, vezano na smrt, se v fragmente spremeni tudi telo. Na odru nastopajoči izrisujeta groteskne podobe glave na tujem telesu. Občutek nelagodja se kot nočna mora razvije v konkretno podobo iz preteklosti. Ta se vzpostavi kot vir naših strahov in tudi kot ključen gradnik identitete. Preteklost pušča sledi tako na telesu kot tudi v prostoru, ki ga nastopajoči naseljujeta.

Vzpostavi se zanimivo sodelovanje med Majo, sicer lutkovno ustvarjalko in igralko, ter Kajo Lin, ki je plesalka in koreografinja. Na odru sta enakovredni nosilki pomenov, saj tudi besede ostajajo v metaforičnem in ne konkretnem svetu pomenov. Simbolno izjemno dopolni Kaja Lin z izpiljenim gibom, ki je v vsakem trenutku pod njenim nadzorom. Prepričljiv je njen solo na koncu, v katerem lahko beremo nekakšno osvoboditev od spominov, ki jih sprejme in vodi v svoboden in individualen izraz. Spretna uporaba diaprojektorja in diapozitivov kot nosilcev pomena je izredno učinkovita kot podaljšek telesa oziroma njegova materializacija. S projiciranjem na različne površine se ustvarjajo novi pomeni in močan potencial za nadaljevanje zgodbe. Toda prav takrat se predstava tudi konča.

(foto: Kristina Bursać)