Slovenski analitik napoveduje: Zima prihaja

Zima prihaja. Trump bi lahko poskusil z državnim udarom, Putin bi lahko napadel Latvijo, Vučić bi lahko vstopil na Kosovo, Dodik pa končno razbil Bosno in Hercegovino. Morda zima ne bo trajala tri mesece, ampak tri leta. Morda se vse to ne bo zgodilo natanko tako, kot je tukaj zapisano. Vendar je to ena od zelo verjetnih prihodnosti, o kateri moramo biti sposobni razmišljati, prav zato, da bi jo preprečili. Sicer bo Evropa res propadla na Hemingwayev način: najprej počasi, nato pa nenadoma. Danes je Evropa najbolj razvita civilizacija na planetu Zemlji. Prav zato tako moti Putina in Trumpa. In prav zato jo je vredno braniti.

Trump in njegova družina si ne morejo privoščiti poštenih volitev

Donald Trump svoje predsedovanje razume kot igro Monopola. Ne kot upravljanje države, ampak kot priložnost za premikanje figur, pobiranje rente in spreminjanje pravil sredi igre. On in Melania izdajata kripto-žetone (kripto-meme žetone $TRUMP in $MELANIA), Jared Kushner in ožji krog sklepata nepremičninske posle, zunanja politika pa se reducira na ploščo, po kateri se premikajo hoteli, parcele in točke vpliva: Beograd, Gaza, Savdska Arabija.

Država ni več institucija, ampak franšiza; zavezništva niso več vrednote, ampak pogodbe. V takem svetu poštene volitve niso tveganje za demokracijo, ampak za posel. Ni naključje, da je Steve Bannon že javno govoril o tretjem Trumpovem mandatu, čeprav je to v neposrednem nasprotju z ameriško ustavo. Trump, njegova družina in ožji krog si ne morejo privoščiti poštenih volitev: morajo ustvariti okoliščine, v katerih ostanejo na oblasti, ali pa jo vsaj ne prepustijo tistim, ki bi začeli postavljati vprašanja o tem, koliko denarja je med predsedovanjem končalo v njihovih žepih.

Putin ima tri leta, da udari po baltskih državah

Putin je ruski napad na Ukrajino izvajal postopoma: najprej s Krimom leta 2014, nato s poskusom blitzkriega na Kijev leta 2022, ki ga je cinično poimenoval “posebno vojaško operacijo”. Ves čas to opravičuje z istim argumentom, zaščito “ruske manjšine”. Po Ukrajini je zato najverjetnejša naslednja tarča Latvija, baltska država z največjim deležem ruske manjšine, skoraj četrtino prebivalstva. To ni posledica stoletja sobivanja, ampak sovjetske okupacije po letu 1940. Po ponovni neodvisnosti leta 1991 Latvija ni samodejno podelila državljanstva vsem prebivalcem, v izobraževanju in upravi je uvedla latvijski jezik ter zaščitila lastni jezik in kulturo. Kar Latvijci razumejo kot vprašanje kulturnega preživetja, del ruske manjšine doživlja kot izključevanje, in prav to Moskvi ponuja primeren izgovor za novo “posebno operacijo”. Putin pri tem ne razmišlja z logiko dolgih ciklov, ampak z logiko priložnosti: udariti tam, kjer so notranje napetosti največje in kjer je nasprotnik v prehodnem stanju.

Vendar ta časovni okno ni odprto neomejeno. Na eni strani ga zapira čas, ki ga Evropa potrebuje za izgradnjo lastnega obrambnega ekosistema, od industrije in logistike do poveljevanja in politične volje. Na drugi strani ga omejuje ameriški politični cikel: Trumpov mandat ponuja nepredvidljivo, vendar začasno strateško sivo cono, za katero nihče ne ve, kaj jo bo zamenjalo. Med tema dvema procesoma se je odprlo nevarno obdobje, ki se po ocenah varnostnih služb meri v letih, približno v treh.

Prav zato je bil uveden mehanizem SAFE (Security Action for Europe): ne kot izraz evropskega samozavesti, ampak kot priznanje zamude. Namenjen je hitremu povečanju obrambnih sposobnosti, skupni nabavi in pospešeni proizvodnji, saj Evropa nima desetletja časa. Ni naključje, da so se med prvimi in najbolj odločenimi vključile prav baltske države ter njim blizu Danska, Finska in Švedska. To so države, ki razumejo, da je v tem trenutku največja evropska šibkost ne pomanjkanje moči, ampak pomanjkanje časa.

Ko Američani zapustijo Kosovo, tja gre Vučić

Putinov oportunistični časovni okno se ne omejuje samo na trajanje Trumpovega mandata in čas, ki ga Evropa potrebuje za izgradnjo lastnega obrambnega ščita, ampak tudi na postopno umikanje ameriške vojske z evropske celine. Čeprav to še ni uradno izrečeno, visoki predstavniki Pentagona in ameriške vojske vse pogosteje izražajo željo, da poveljstvo Nata v Evropi prevzame Nemčija. Ker ameriška ustava in vojaška doktrina ne dovoljujeta, da tujci poveljujejo ameriškim vojakom, bi taka sprememba v praksi pomenila njihov odhod. Doslej so poveljniki Nata v Evropi bili izključno Američani in to ni bila samo simbolična podrobnost.

Za Balkan bi tak razvoj dogodkov imel posebej nevarne posledice. Zaprtje ameriške baze Bondsteel na Kosovu, trenutno najpomembnejšega jamca miru v tem evropskem sodčku smodnika, bi odprlo prostor za nove destabilizacije. Kosovo namreč ni mednarodno priznana država.

Ni nepomembno niti to, da so se med nedavnimi študentskimi protesti v Srbiji, poleg pozivov k demokraciji in vladavini prava, pojavili nacionalistični simboli in govori, povezani s Kosovom. To kaže, da nacionalistični refleksi niso robni ekscesi, ampak še vedno sestavljajo del političnega imaginarija. Srbija, podobno kot Rusija, ima svojo idejo »srbskega sveta«. To je koncept, ki v trenutkih varnostnega vakuuma hitro preseže retoriko in začne iskati politične priložnosti.Seveda Vučić na Kosovo ne bi krenil z Vojske Srbije. Vsaj ne na začetku. Po preverjenem vzorcu iz devetdesetih let prejšnjega stoletja na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini bi boje najprej prepustil lokalnim “milicam” in paravojaškim formacijam iz Srbije. Šele nato bi se, pod krinko stabilizacije in zaščite prebivalstva, vključila tudi Vojska Srbije, tako kot se je JLA leta 1991 vključila v napade na Vukovar, Dubrovnik in Osijek.

Zakaj bodo Srbi razbijali Bosno in Hercegovino?

Ko je Putin leta 2022 krenil na Kijev, je računal, da bodo ruske enote vstopile v ukrajinsko prestolnico v dveh tednih. Po dveh letih in približno milijonu mrtvih “njegovih” vojakov je jasno, da se to ne bo zgodilo. Zato bi morebitni napad na Rigo, glavno mesto Latvije, spremljala destabilizacija na jugu, v Bosni in Hercegovini. Tam so se Srbi, v vsem razen v mednarodnopravnem smislu, že odcepili in vzpostavili lastno državo, Republiko Srbsko. Njena naloga je ostati v stanju stalne pripravljenosti za politično ali varnostno eksplozijo, ki bi v primeru napada na Rigo razcepila evropsko varnostno os. Evropo bi prisilila, da se ponovno ukvarja z nemirnim mehkim trebuhom celine, kjer je mir pogosto le prehodna faza v dolgi zgodovini nasilja.

Srbski obračun z muslimani bi aktiviral Turčijo kot njihovo zaveznico, v spopade pa bi bila vpletena tudi Hrvaška kot zaščitnica Hrvatov, tretjega konstitutivnega naroda Bosne in Hercegovine. Dvojni pok, na Kosovu in v Bosni in Hercegovini, bi Vučiću ponudil možnost, da vsaj na eni fronti nekaj pridobi, tudi če drugo proda. S Trumpom in njegovimi se za pravo ceno vedno lahko dogovoriš. Kaj pa bo na Hrvaškem in v Sloveniji? Hrvaška in Slovenija v tej veliki areni imata stransko vlogo. Kot že lahko opazujemo, se v obeh državah začenja destabilizacija z istočasnimi pritiski z leve in z desne. Kot pravijo Francozi, les extrêmes se touchent, skrajnosti se dotikajo. Pri tem Rusija aktivno pomaga. Zato ne preseneča istočasni napad skrajne desnice in skrajne levice na samo idejo Evropske unije ter propagiranje “suverenizma” z znanim vprašanjem: “Ali je to tisto, za kar smo se borili?” Hrvaška je v zahtevnejšem položaju, ker v primeru novega nasilja v Bosni in Hercegovini ne bo mogla ostati le opazovalka. Morda tudi zato pospešeno kupuje orožje in ponovno uvaja obvezno služenje vojaškega roka. Slovenijo bi pa tak razplet ponovno preplavil begunci.

Zima prihaja

Zima prihaja. Lahko je kratka in traja tri mesece, ali dolga in huda, tri leta. To ne bo odvisno samo od Putina, Trumpa, Vučića ali Dodika, ampak tudi od nas. Od tega, ali bomo v Evropi sposobni razumeti, kaj se dogaja, pravočasno reagirati in prevzeti odgovornost za lastno varnost, politiko in prihodnost. Vemo pa, da v našem prostoru zimo znamo pregnati: Slovenci s kurenti, Hrvati z zvončarji. V politiki ta naloga ni folklor, ampak odgovornost. Naša naloga ni prerokovati konec, ampak poskrbeti, da po tej zimi pride pomlad, evropska renesansa.