Vrbanska (odlomek iz romana)

Oton Župančič se je počasi presedel v stolu.

»En kurac kaj vem o vsem tem!«

»Ampak bili ste tam! Tudi v Cukrarno ste hodili. Hodili ste v Maribor. Henčko ste poznali, to izpričujejo pisma …«

»Ob morju sem hodil,« je zamrmral Župančič, »in gledal ljudi! Nekteri so bosi, a srečni bili …«

»To ni vaša pesem, Oton!«

»Ne. Pobral sem jo s kasete leta 1983. S Smodetom sva takrat skupaj pripravljala antologijo koroško-belokrajnskih talilcev. Emerik Božič pa je šel iz Ljubljane. Ni ostal. Kaj naj govorim o njem?«

»Se res ne spominjate niti enega enkaunterja?«

»Bil sem na Vrbanski ulici, tega se spominjam. Tam so bili Božiči, malo naprej Kotniki … Bil sem žejen, kadili smo … Emerik sploh ni prišel pozdravit …«

»Kaj pa Kette?«

»Pizdun je umrl šele leta 1960, ko je Elvis prišel iz armije! Kao pljuča, jel’, a onda je šel nazaj v Trst in tam za pol leta vnaprej pripravljal kulturne dogodke. Joyce je prišel mimo in sta imela fling. Potem je Josip Vidmar znorel in je še on hotel imet fling z Joyceom!«

»Kaj pa …?«

»Ne!«

»Ne boste?«

»Ne bom!«

»Zakaj?«

»Ker nočem!«

»Niti kadili ne boste?«

»Kadil bom, pa ne, ko boš ti rekel, smrkavec! Kadil bom v samoti! Kadil bom, ko ne bo nihče na svetu več pomislil, da bi dajal prekajena pljuča na škatlice cigaret! Životinjsko carstvo na škatlice cigaret! Ponudite levu Marlboro, boste videli, kaj bo!«

»Ampak …«

»Ne!«

»Mogoče samo za …«

»Ne!«

»Kako dolgo ste bili na Vrbanski?«

»Pol ure. Nisem čakal. Nihče ni čakal. Hiša pa je bila lepa, moram reči. V Vinici smo ob mojem rojstvu imeli samo dve blokovski naselji, v Mariboru pa …«

»V Mariboru pa?«

»V Mariboru jih je bilo več! Raziskoval sem. Že leta 1771 so gradili. Prvi Interšpar že 1688. Pa kitare …«

»Gospod Župančič je utrujen, dajte zdaj prosim, da greste!«

»Oton, žal nam je!«

»En kurc kaj vem o vsem tem!«