Dan samostojnosti praznujejo tisti, ki je niso hoteli

Dan samostojnosti in enotnosti, ki ga obeležujemo 26. decembra, je eden najpomembnejših državnih praznikov v Sloveniji. Letos mineva 35 let od razglasitve rezultatov plebiscita leta 1990, ko se je več kot 88 odstotkov volivcev odločilo za samostojno in neodvisno državo.

Kar je ob tem tragično, je dejstvo da Slovenijo vodi vlada, ki predstavlja politične sile, ki jim samostojnost nikoli ni bila intimna opcija.

Do leta 1991 je bila Slovenija del Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), ki je sestavljala šest republik. A v osemdesetih letih 20. stoletja so mnogi Slovenci izrazili nezadovoljstvo z jugoslovanskim sistemom. Menili so, da njihov glas pri odločanju ni enakovreden glasovom drugih republik in da potrebujejo več pravic ter avtonomije. Slovenski politiki so se odločili za osamosvojitev – odcepitev od Jugoslavije in ustanovitev samostojne države. Da bi to odločitev legitimirali, so organizirali plebiscit (ljudsko glasovanje) 23. decembra 1990.

Aprila 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije) pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika. Njihov program je vključeval osamosvojitev, plebiscit pa je bil del predvolilnih obljub.

Foto: Vlada RS

Na vprašanje “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?” je takrat pritrdilno odgovorilo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev oziroma 95 odstotkov udeležencev. Ta izjemna enotnost slovenskega naroda je bila ključna za mirno osamosvojitev in kasnejšo obrambo v desetdnevni vojni leta 1991.

Foto: Vlada RS

Po razglasitvi so imeli politiki šest mesecev časa za priprave na samostojnost, vključno z: uvedbo lastnega denarja, ustanovitvijo vojske,  pripravo novih zakonov. Slovenijo so uradno razglasili za samostojno državo 25. junija 1991.

Sprejem Ustave Republike Slovenije
Ob osamosvojitvi je Slovenija dobila tudi svojo ustavo – najpomembnejši dokument države, ki določa temeljne pravice in organizacijo države. Ustavo so sprejeli 23. decembra 1991.Dan samostojnosti in enotnosti je eden najpomembnejših slovenskih praznikov. Vsako leto ob tem priložnosti poteka državna proslava, ki združuje Slovence v spominu na enotnost in pogum iz leta 1990. Potekala je tudi letos, ironično pa so jo slavili tudi predstavniki tistih, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila “intimna opcija”.

Medtem, ko bi pričakovali, da bodo najvišji predstavniki države izrazili spoštovanje do spomina na ta dan,  si bomo letošnjo slovesnost zapomnili predvsem po potezi predsednika vlade, ki je pokazal vse prej kot to. V neformalnem delu govora se je usedel na odrske stopnice.

Sedeči premier Robert Golob (Foto: STA)

Ljudem je predaval o “zrelosti”, kar je sprožilo marsikatero kritiko, je pa njegovo vedenje dobro zajel Jan Macarol, vsebinski ustvarjalec, ki je na X zapisal: “Gledam našega predsednika vlade. Človek nam po 35 letih samostojnosti pridiga o “zrelosti”, to zrelost pa demonstrira tako, da sedi na stopnicah kot nerazumljen najstnik v popravnem domu, ki ga “starši in sistem ne razumejo”. Manjkala je samo še akustična kitara in taborni ogenj, da bi vsi skupaj zapeli Kumbaya, medtem ko zdravstvo in gospodarstvo gorita. Davki se višajo, gospodarska rast pada, na obzorju pa je cunami negotove AI-prihodnosti. tekst? Čista ezoterika. “Nismo majhni, smo veličastni, nepremagljivi.” Resno? To ni govor državnika s strateško vizijo. To zveni kot motivacijski nagovor za mrežni marketing, ko prodajaš čudežne zeliščne napitke, čeprav podjetje drvi v stečaju. Pravi: “Povezovanje naj bo strategija, ne utopija.” Dragi Robert, sedenje na tleh in recitiranje poezije, medtem ko država poka po šivih, ni strategija. To je definicija utopije. Če bi bila to strategija, bi vedela, da se država ne vodi z umetniškimi performansi, ampak z odločitvami, ki niso spisane v oblakih; z rešitvami predvsem za vse tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost, ne pa z nekakšnim stigmatiziranjem najboljših uspešnih skupin, kot so zdravniki in podjetniki. V normalnem svetu predsednik vlade stoji za govornico in izžareva avtoriteto. V naših Butalah pa sedi na štengah, igra vlogo v slabem šolskem igranem filmu in se dela Petra Pana slovenske politike. Slovenija potrebuje križnega menedžerja, dobila pa je spiritualnega guruja na stopnicah. Srečno, Slovenija. Potrebovala boš več kot le violina iz stare jelke, da preživiš ta teater absurda.”

Proslave so se udeležili tudi nekdanji predsedniki republike Milan Kučan, Danilo Türk in Borut Pahor. Prav prisotnost Kučana, ki je bil v ključnem času pred plebiscitom zagovornik ohranitve Jugoslavije in je samostojnost označil za “najbolj črnogledo varianto”, dodatno poudarja ironijo: samostojnost praznujejo tisti, ki so jo nekoč zavračali ali omalovaževali.

Foto: sta

Dan samostojnosti in enotnosti bi moral biti opomin na vrednote suverenosti, demokracije in nacionalne identitete, ki so omogočile rojstvo države. Namesto tega ga trenutna oblast izkorišča za lastno promocijo, medtem ko ignorira zgodovinska dejstva.

A.H.