Tadeja Šef: FLOSARJI

Piše: Jana Hartman Krajnc

Tadeja Šef je mlada pisateljica, ki si je utrla literarno pot na raznih literarnih natečajih, kjer je dosegla vidna mesta. Pri založbi Kulturni center Maribor, je Gregor Lozar uredil njen roman FLOSARJI. Knjiga je lična, berljiva, sestavlja jo 23 kratkih poglavij, označenih z rimskimi številkami. Vsebuje 108 strani. Naslovnica je prikupna, saj prikazuje desni breg reke Drave v Mariboru. Na zadnji strani platnice je v nekaj povedih opisana vsebina (brez imena avtorja), ki se zaključuje z mislijo: »Knjiga prikaže življenje flosarjev, njihovo tovarištvo, napore in veselja ter hkrati oriše širšo sliko pohorskega človeka, ki se bori za svoj prostor pod soncem.«

Roman se dogaja delno na Pohorju, delno na Dravi in Donavi v času, ko so še po deroči reki plavali splavi in odnašali les s pohorskih gozdov na Hrvaško in v Srbijo do Beograda. Konča pa se z gradnjo hidroelektrarn. Prva na Dravi je bila Fala, ki so jo začeli graditi leta 1913 in jo predali namenu leta 1918. Torej je dogajalni čas romana še pred letom 1913. (Danes je na Dravi 21 hidrocentral, in to deset v Avstriji, osem v Sloveniji in tri na Hrvaškem). Pisateljica omenja, da so v Mariboru na Lent postavili ladjico, ki so jo poimenovali Dravska vila in ta nas spominja na nekdanje flosarsko življenje. (Žal tudi te ladjice na Dravi ni več.)

Roman nima uvoda, začne se in medias res, med pogovorom Marice in Jožeta Grintarja o njunem sinu Edmundu. Tekom vsebine ga spoznamo, da je mlad fant, razvajen edinec, materin sinček, fantast, ki v zaljubljenosti skrivaj piše celo pesmi, a ko ga dekle zapusti, papir zamenja za steklenico. Od takrat popiva in samo propada. Za splavarja se ne odloči sam, to službo mu priskrbi oče, da bi ga odvadil pijančevanja.

Splavarjev na splavu je bilo vedno šest. Tako se na flosu, ki je nosilec zgodbe, zbere šest mož: Mirko je vodja ali kormoniš (krmar), njegov pomočnik je Ivan Ravnjak, najstarejši in najbolj izkušen na splavu, Toni Leskovar in Davorin Bregar veslača na sredi, vsak na svoji strani, zadnika sta Janko na levi in neizkušen Edmund na desni, ki mora pred plovbo prestati splavarski krst. Vsak od njih ima svojo življenjsko zgodbo. Mirko je poročen mož in ima tri otroke. Na družinsko življenje ga nič ne veže, ker ga je oče prisilil v poroko, je ženskar in če le ima priložnost, se spusti s kakšno natakarico ali kuharico v intimne odnose. Z vso odgovornostjo pa se zaveda svoje dolžnosti na splavu. Edmunda hoče spreobrniti od popivanja, a mu ne uspe. Ivan je vdovec, brez družine, kajti otroci so mu odšli od doma. Čuti, da se ga loteva bolezen, a si tega ne prizna. Ne zaveda se, da je to njegova poslednja vožnja. Janko je zaljubljen mladenič, ki živi s partnerko v majhni hiški in se poda na rajžo, da bi si prislužil denar za poroko. Toni je navdušen flosar ima rad les in če ne bi bil splavar, bi bil mizar ali rezbar. Rad pa tudi pogleda v kozarec. Davorin ni preveč bister, je naiven in verjame v vraže in ljudska verovanja o vodnem možu Gestrinu in njegovih Vodovnicah. Ko splavarjenje zatone, si poišče službo v hidroelektrarni.

S splavom odrinejo nekega jutra zgodaj spomladi. Tu bi bil lahko omenjen kraj ob Dravi (Ruše, Podvelka, Vuhred?) od koder odpotujejo, kajti ves dan plujejo, da prispejo do Maribora. Med plovbo doživljajo razne nevšečnosti in težave zaradi muhaste reke, predvsem pa zaradi svojih značajskih lastnosti (pijančevanja, ženskarstva) pa tudi padca v reko, kar je posledica tega. Splavarji so bili večinoma neplavalci in njihova pot je bila tvegana in junaška. Potovali so po reki podnevi, ponoči pa so splav privezali ob kakšni splavarski gostilni, v kateri so se okrepčali in prenočili ali pa so si našli prenočišče kar na splavu. To Tadeja Šef v zgodbi tudi navaja.

Posebno natančno sta opisani dve njihovi postaji: na Lentu in pri Borlu.

Edmund se že na Lentu prvič opije in prespi pod starim hrastom v bližini gostilne. (Tu pisateljica omenja tudi mogočni prastari hrast, ki še danes živi in se razprostira pri Sodnem stolpu za sedanjim Lutkovnim gledališčem Maribor in je blizu kraja, kjer je stala splavarska gostilna, imenovana Mariborske Benetke. Ta naziv je dobila, ker je segala v Dravo. Na njenem zidu so bili privezi za splave.) V gostilni pri Borlu pa zaradi kraje steklenice z vinom pretepejo Edmunda in Tonija in ne dovolijo splavu tam prenočiti. Naši junaki morajo s svojim flosom ponoči od tam, kar ima težke posledice za nadaljnje dogajanje. Dosežejo svoj cilj, da prispejo v Beograd in prodajo les, a Janko zaradi pljučnice, ki jo je staknil, ko je padel v vodo, tam v bolnišnici umre. Tu doseže roman vrh dogajanja. Razplete pa se tako, da Mirko še ostane pri umirajočem tovarišu in se zaljubi v bolniško sestro, Ivan in Davorin se vrneta domov z vlakom, Edmund in Toni se odpravita peš domov in med potjo zapijeta ves denar. Njuno potovanje traja več kot mesec dni. Jankovo truplo pripeljejo domov in ga pokopljejo. Temu sledi še samo razsnova, kjer izvemo, kaj se je nazadnje zgodilo s protagonisti.

Jezik je lep in ponekod prav poetičen, posebno pri opisih narave. Najlepši je oris Ivanovega pogleda na dolino, kajti njegova hiša na Pohorju je postavljena na kraju, od koder je čudovit pogled daleč naokrog. »Ivan je sedel na najlepši razgledni točki, ki mu je risala prekrasen pogled v dolino. Kakor slika se je pred njim odpiral pogled v dolino, kjer je lahko videl majhne pike, glede katerih ga je vedno mučila radovednost. /… / Pike so bile vse naokoli obdane s prostranimi polji, med katerimi je vijugala vodna kača. Kača, ki jo je še kako dobro poznal. To je bila reka Drava, ki je hrumeče pritekla med Kozjakom in Pohorjem ter nato vedno bolj počasi vijugala po Dravskem in Ptujskem polju. A tu se njena pot še ni zaključila. Do nje je imel vedno strahospoštovanje, kajti vedel je, da je reka lahko kot mati ali pa potuhnjena in zahrbtna.«

Po žanru lahko knjigo uvrstimo med zgodovinske romane, saj je prikazano življenje nekdanjih splavarjev ali flosarjev, ki so nekoč po Dravi splavljali les. Pripoved je realistična, v kateri kar mrgoli diskurzov. Le ponekod se da težko ugotoviti, kdo je govorec, kajti nikjer ni omenjena govoreča oseba. Z dialogi so aktivno označeni značaji oseb. Njihove življenjske zgodbe se bralcu odkrivajo ob njihovih razmišljanjih. Dobro so vpleteni oblačila flosarjev, razne prispodobe, ljudska verovanja, običaj splavarskega krsta. Iz stranskih epizod bralec spozna težko življenje Pohorcev v tistem času, ki jim je glavni dobiček les. Ponekod razmišljanja ali pogovor dopolni tudi kakšen pregovor, kot na primer: »Volk dlako menja, a značaja nikoli.« Tudi del ljudske pesmi Flosarska je spretno vključen med besedilo.

Opozorila bi samo na dva jezikovna zdrsa. Po SSKJ je cigareta ženskega spola in ne moškega cigaret. Če je v dobesednem navedku, je lahko, ker je cigaret narečni izraz, sicer pa je nepravilno uporabljen, kot je na primer na strani 33, ko piše, da si je Ivan prižgal cigaret. Druga jezikovna nepravilnost pa je se vstani (str. 24), ker glagol vstati nima ob sebi morfema se.

Lektorski pregled knjige FLOSARJI je opravila Maja Špes, oblikovanje in prelom Tina Horvat, grafično zasnovo ovitka je izoblikoval Romeo Štrakl.