Bojan Macuh: NIKOLI TE NE BOM POZABILA

Piše: Jana Hartman Krajnc

Knjiga Bojana Macuha NIKOLI TE NE BOM POZABILA ima na naslovnici sliko, ki prikazuje del ženskega obraza, na zadnji strani platnice pa odlomek iz knjige. Ovitek ima tudi zavihka, česar knjige iz založbe KCM običajno nimajo. Je 362. knjiga zbirke Frontier. Na zavihku naslovnice je predstavljen pisatelj, ki je doktor znanosti s področja edukacijskih ved, magister sociologije in profesor slovenščine in sociologije. Je docent za področje sociologije. /…/ Kljub upokojitvi leta 2023 ostaja aktiven predavatelj, pisec in raziskovalec. Na zavihku zadnje platnice pa so navedena njegova leposlovna dela po izidih od leta 2025 (Besede skozi čas) nazaj do leta 2005 (Zakaj? Zakaj pa ne …), ki jih je kar 18. Kolofon razodeva, da je urednik knjige Gregor Lozar, lektorica Milena Kerndl, oblikovanje in prelom je opravila Tina Horvat, slika na naslovnici in slike, s katerimi je vsebina opremljena, so izdelane po spletni aplikaciji Canva, grafična zasnova Romeo Štrakl.

Knjiga je lepo oblikovana, saj vsakega od štirih razdelkov krasi ilustracija, med besedilom pa tudi vinjete ločijo posamezne dele vsebine. V vsakem razdelku so poglavja, ki so zaznamovana z rimskimi številkami in se nadaljujejo preko vseh delov od I do XLII. Vendar pa vseh poglavij ni 42, ampak 41, ker je prišlo do napake pri štetju, kajti izpuščeno je 17. poglavje.

Vsak razdelek ima svoj prolog. Pripovedovanje o protagonistki, ki hodi na pokopališče, enkrat na Marijanov grob pod Kamniškimi planinami, drugič na Juretov v Mariboru. Dogaja se v naši sodobnosti. Pri Marijanovem grobu se obiskovalka v žalosti in samogovorih spominja lepih trenutkov z njim in njune neizpolnjene ljubezni. Srečna je, da ga je spoznala in hudo prizadeta, ker ga je izgubila. Na možem grobu pa njene misli obudijo lepe dni, ki jih je z njim doživela, in tudi bolečine, ko se ji je odtujil. Napis na grobu potrjuje, da so bili on, ona in otroka do konca družina.

V romanu nastopa več oseb, glavna književna junakinja pa je Julija, učiteljica razrednega pouka z večletnimi izkušnjami, uči prvo triado in učenci in njihovi starši jo imajo radi. Svojemu poklicu je predana in poleg učenja ima v šoli še popoldanske dejavnosti: mentorstvo biološkega krožka, mentorstvo mladih članov RK, konference, roditeljske sestanke itd. Je poročena z Juretom in ima dva sinova, osemnajstletnega Roka in šestnajstletnega Žana. 19 let traja njuna zakonska zveza, a že štiri leta opaža, da jo mož zanemarja. Njun odnos je postal hladen in ko spozna, da jo Jure vara, se odloči za ločitev. K temu pa še pripomore srečanje z učiteljem, geografom Marijanom, na državnem tekmovanju mladih članov Rdečega križa. Čeprav živita daleč narazen, se med njima vzpostavi platonsko razmerje. Oba, Julija in Jure, v zakonu vztrajata še samo zaradi otrok. Jure, nekoč ljubeč mož, postane hazarder in spolno se poteši pri drugih ženskah, je pa ljubosumen na Julijo, ko spozna, da ima prijatelja, ki jo razume. Po hudi prometni nesreči, ki jo Julija doživi, se zgodba zaplete v kriminalko. Nesrečna Julija ostane brez obeh mož, saj oba postaneta žrtvi Juretove ljubosumnosti. Ubije ju morilec po naročilu.

Roman je sprva psihološki, saj se poglablja v čustva in intimo Julije, ki hrepeni po ljubezni in se razdaja za družino. Temelji na Julijinih razmišljanjih. Ona štiri leta nosi v sebi spoznanje, da jo mož vara. Do tega je prišla slučajno, ko je v moževem žepu našla listek, račun za bivanje v dvoje v hotelu Vivat v Moravskih Toplicah. V mislih se vrača v preteklost in ugotavlja, kako sta bila sprva v zakonu srečna in kako se je mož spremenil. Ob prijatelju Marijanu, slišita se le po telefonu ali redkeje ob kavici, spoznava, kako nesmiselno je vztrajati v »mrtvem« zakonu, do katerega čuti samo še dolžnost, Marijan pa je do nje razumevajoč. Njena prometna nesreča postavi vse na glavo. Od tod naprej se roman razvija vedno bolj v kriminalno smer: policijsko raziskovanje sabotaže pri avtu, sumničenje Jureta, iskanje storilca umora obeh moških, sodelovanje slovenske in hrvaške policije, priznanje morilca Borisa o obeh umorih, in na koncu obravnava na sodišču.

Naslov Nikoli te ne bom pozabila je dvopomenski, saj Julija ne pozabi niti Marijana niti Jureta. Odpira pa razdvojenost žene, ki čuti pripadnost možu, pa vendar si želi ljubezni prijatelja, ki jo razume in ji želi v vsaki situaciji pomagati. Tudi on je poročen in v zakonu nesrečen kot Julija, vendar na drugačen način. Konec je presenetljiv, kajti obe vdovi, ki se prej sploh nista poznali, se zbližata.

Jezik je lep, razumljiv, veliko vsebine je v dialogih, nekateri zajemajo celotna poglavja, kar daje pripovedi živost in pristnost. Doraščajoči mladini se Julija zna približati s toplimi besedami: »Otroci, ne poslavljamo se. Vsak dan se bomo videvali v šoli. Ne bom več vaša razredničarka, bom pa za vedno vaša učiteljica. Dobila bom drugo skupino otrok, prvošolčke, in prepričana sem, da se bomo tako dobro razumeli, kot smo se mi, vi pa prav tako z novo učiteljico.« Zelo lepo je opisano, kako zakonca povesta otrokoma, da se nameravata ločiti. Posebno globoke so Julijine besede: »Čeprav midva z očetom ne bova več par, bova vedno vajina starša. To se ne bo nikoli spremenilo. Rada vaju imava, ne glede na vse.« Moteče pa je, da je v pripovedi prehajanje dogajalnega časa iz preteklika v sedanjik in obratno. Zasledila sem tudi jezikovno napako, kjer je beseda krat ločeno zapisana z nedoločnim števnikom (nekaj krat – str. 23, veliko krat – str. 25, preveč krat – str. 35, več krat – str. 35, dva krat – str.39), mora pa biti pisano skupaj, ker je prislovna raba. Da se ta napaka tolikokrat ponovi, ni kriv le tiskarski škrat.

Vsebina je dodelana, zanimiva, v njej se napetost stopnjuje in bralcu da snov za razmišljanje. Pisatelj Bojan Macuh je odličen fabulist.