Recenzija: Premalo pozorni na zvok

»Slovenski« celovečerni animirani film je na zadnji septembrski dan doživel tudi slovensko premiero. V navednicah ga zapisujem, ker je šlo po Vidmarjevih besedah za precej enakovredno koprodukcijo, pri kateri je »na nek način vsak delal svoj kratki film«. Zato je hvalisanje, da gre za celovečerni animirani film določene nacije precej nehvaležno in zatorej nepravilno. Zakaj ne bi morali biti ponosni tudi na uspešno koprodukcijo?

Zgodbe iz čarobnega vrta je lutkovna stop animacija, ki govori o izgubi ter o krepitvi medčloveških odnosov s pomočjo pripovedovanja in je nastala po knjižni uspešnici Arnošta Goldflama Of Unwanted Things and People. Občasno je zavita v pravljične trenutke, vmes pa postreže z izjemno realističnimi prikazi dežja, morja in solz ter odlomkom bolj ploskovne animacije.

Sodelovanje je na vizualnem nivoju postreglo s kakovostnim delom, ki pa ga, vsaj v slovenski sinhronizaciji, povsem uničijo slabi in nedoživeti igralci, ki s svojimi glasovi ne kažejo čustev, posebej pri otrocih pa se sliši, da so prav po šolsko prebrali svoje stavke, namesto da bi jih odigrali. Slišati je vsako piko in vejico, ki so bile zapisane v tekstu. Vodja sinhronizacije Nana Milčinski je na premieri povedala, da vlog niso vadili, kar je bilo več kot očitno, in film žal degradira na nivo povprečnosti.

Preveč gledališki govor zato uniči dobro napisan scenarij, ki sicer vzdržuje oziroma ravno prav niansira napetost in čustvena stanja. Izstopajo le odrasli ženski glasovi, ki vsaj približno ujamejo igralski nivo, medtem ko tudi odrasli moški govorijo jezik, ki niti na slovenskih odrih ne obstaja več, je preveč pravilen in se sili celo v izreko končnih i-jev pri rabi nedoločnikov. Zaradi medlega govora, ki se ponavadi vrti okoli istega tona, tudi čustvena stanja izpadejo zelo enolično, čeprav je na platnu videti, da se ves čas menjavajo.

Gre za simptom slovenskega filma, ki kljub temu da je sposoben posneti animacijo in zvok na svetovnem nivoju, rad pozablja na takšne detajle, ki nosijo težo polovice avdiovizualnega dela. Najverjetneje gre za posledico tega, da domači filmarji radi pozabljajo na ta aspekt, saj filmskega zvoka v Sloveniji ni mogoče študirati, iz neznanega razloga pa v sinhronizacijo ves čas vlečejo gledališke igralce, ki tudi na odrih redkokdaj uporabijo drugačne nianse glasu, kot je količina glasnosti.

Jezik v filmu pač mora biti živ, življenjski in verističen. Zgodbe iz čarobnega vrta so zato po svoje izgubljena čudovita priložnost. Po drugi strani pa veliko gledalcev tega verjetno ne bo niti opazilo, saj so navajeni filme brati ali pa jih navdušuje že samo ideja, da lahko gledajo animacijo v slovenščini.

Pia Nikolič