Prešernov dan 2025

…me je letos spodbudil k posebnemu premišljevanju. Že od nekdaj, od mladosti naprej, sem vsako leto spremljala proslavo in podelitev nagrad na predvečer 8. februarja, ki je pravzaprav Prešernov smrtni dan. Proslave so bile včasih patetično arhaične, včasih zelo provokativne, dostikrat moderne za vsako ceno… Velikokrat so govorci_ke prisolili zaušnico politiki, potem pa je do prihodnjega leta vsakdan zasenčil umetnike/ice in ustvarjalce/ke. Po časopisih, ko še ni bilo družbenih omrežij, so polemizirali o nagradah in zavračali avtorje_ice. Ko pa je preteklo dovolj vode, pa so nekateri lahko stopili na slovenski panteon.

Morda se kdo sprašuje, zakaj v zapisu poudarjam tudi žensko obliko besed. To je zato, ker so bile umetnice in ustvarjalke v preteklosti komaj kdaj pripuščene kot enakovredne ustvarjalke svojim moškim vrstnikom. Še konec 19. stoletja se niso mogle izobraževati na umetnostnih akademijah. Prav zato sem danes želela pozorno pogledati dela slikark na razstavi Odmaknjen pogled – realizem in nova stvarnost 1920 – 1935 v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Ta čudovito obnovljeni samostan je že v šestdesetih letih  prejšnjega stoletja začel s Formo vivo, tako da se je ob samostanu do danes nabralo sto skulptur. Me njimi je tudi T- element letošnje nagrajenke za življenjsko delo Dragice Čadež. Kakšna ustvarjalna, pa tudi nujna fizična moč iz lesa izdolbsti pomen: torzo, močni človek, križani, trpeči, pogled na vse strani?! Tudi ena izmed sob galerije je prav zdaj posebej posvečena nagrajenki in njenim delom.

Omenjena razstava poleg slovenskih predstavlja umetnike in ustvarjalce iz srednje Evrope, od Chemnitza, Gradca, Zagreba, Reke, Budimpešte, Sofije… in nam bogato oriše čas po koncu prve svetovne vojne in epidemiji španske gripe. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je srednja Evropa obtičala v obdobju burnih političnih, družbenih in kulturnih preobratov. Meščani so postali cinični, resignirani, delavstvo pa pavperizirano, socialna nasprotja vse večja. Družbeno-politično je situacija vodila k novi vojni, kar se odraža tudi v delih umetnikov, čeprav so včasih želeli ujeti kanček stabilnosti in upanja. Novi realizmi predstavljajo angažirano umetniško gibanje, ki se kaže tudi v izbiri tehnik, zlasti grafike. Fotografija, tisk, revije, plakati, reklame…umetnost se obrača tudi k oblikovanju. Kaj sem videla danes? Kaj sem se ob tem vprašala? Zakaj je Tone Kralj družino naslikal v tako temnih barvah? Mogoče zaradi slutnje prihajajočega hudega?! Mara Kralj pa vlije optimizem s prijateljema. Tihožitje namesto cvetja in sadja pokaže rudarsko orodje in svetilke. Deklica z grlico pa je umeščena v industrijsko okolje. Mujadžićev Kolporter je še otrok, ki se v današnjem času ne bi smel potikati po cestah s časopisi pod pazduho. Slikarka naslika mukotrpno delo perice, v predmestju neseta k počitku mrtvega otroka le dva pogrebca, mati in oče. Hinko Smrekar se posmehuje na svoj, prepoznaven način. Fotografije kažejo dele luči, ali pa delavca, ki praznuje leta 1931 prvi maj. Uporabna je za reklamo za čevlje, vse fotografije pa so narejene na star način, s srebrovim bromidom, ki reagira na svetlobo.

Pravi čas se je treba vrniti domov, saj se dan še ne zaključi! Še veliko pomembnega je danes. Nekaj posebnega: na slovenski kulturni praznik v Novi Gorici odprejo Evropsko prestolnico kulture. Mlada Nova Gorica je povabila svojo sosedo, Gorico in pripravila čezmejno avanturo za sobivanje, medsebojno prijateljstvo, sodelovanje, mir, spravo…Čudovita, spodbudna, sodelovalna, optimistična prireditev! Oni dan je na programu ARS sodeloval v intervjuju Andrea Bellavite, (teolog, publicist, popotnik, direktor Fundacije Socoba, ki upravlja s starodavno oglejsko baziliko) o svoji knjigi Gorica-Nova Gorica, povezani mesti. Govoril je v lepi slovenščini…»Ima dvojino, zato lahko rečemo povezani mesti…« Pripovedoval je, da je spoznal zgodbo Ljubke Šorli in Lojza Bratuža. Tako bosta mogoče oba naroda bolje razumela težko zgodovino teh krajev in vijugasto mejo, ki so ju med vasi, mesta in ljudi večkrat zakoličili véliki in je razdvojila družine, prijatelje, ne nazadnje sodelavce in posle. Kakšen napredek in podvig je bilo zgraditi Novo Gorico, kakšno veselje danes, na kulturni dan, videti preseganje meja in nasprotij!

Avtor: Manica Perdan Ocepek; Foto: Manica Perdan Ocepek

The post Prešernov dan 2025 appeared first on domžalec.si.