Partnerstvo in čustva: Zakaj jih ženske in moški doživljamo in izražamo drugače?

Čustva so temelj vsakega odnosa, a jih moški in ženske pogosto doživljamo in izražamo na različne načine. V partnerskih odnosih to lahko vodi do nesporazumov, neizpolnjenih pričakovanj in občutka nerazumljenosti.

Ženske pogosto iščejo globoko čustveno povezanost in izražanje občutkov skozi pogovor, moški pa svoja čustva nemalokrat izražajo prek dejanj ali pa jih celo potlačijo. Zakaj prihaja do teh razlik? So res posledica biologije, družbenih pričakovanj ali kombinacije obojega? Kako lahko bolje razumemo in sprejmemo drug drugega, da bi naši odnosi postali bolj harmonični? O teh vprašanjih smo govorili z dr. Lidijo Bašič Jančar, priznano družinsko terapevtko, ki nam je pomagala osvetliti dinamiko moškega in ženskega čustvovanja ter kako jo lahko uskladimo v vsakdanjem življenju.

Biološke razlike v čustvovanju

Številne študije kažejo, da moški in ženske doživljajo in izražajo čustva različno. Kako na to vplivajo biološke razlike, kot so hormoni in delovanje možganov? Ali nas to res tako zelo ločuje v dojemanju sveta?

Če sprva pogledamo evolucijski razvoj, lahko rečemo, da so že v pradavnini ženske imele nalogo, da se povežejo, naredijo dom, oblikujejo skupnost, poskrbijo za druge. Tudi preživetvene naloge so bile bolj vezane na naloge, kot so nabiranje hrane, znati vonjati, okušati, tipati, dobro slišati. Ženska energija je bila bolj usmerjena za obdelovanje čustvenih informacij. Z razliko od moških pa so bili le ti lovci, njihova funkcija je bila preživetje in ohranjanje vrste, oblikovanje plemenske skupnosti, gradnja bivališč, samoobramba. Da bi naši predniki lahko preživeli, so se moški in ženski možgani morali različno razvijati.

Če govorimo o delovanju možganov, obstajajo kar številne razlike med moškimi in ženskami, kot na primer ženski možgani imajo visoko sposobnost govornih spretnosti, zmožnost globokega povezovanja v odnosih, zmožnost prepoznavanja čustev pri drugih in razpoloženj preko obraznih mimik. Ženski možgani so bolj usmerjeni v komunikacijo in čustva. Moški pa so bolj usmerjeni v fokusiranje, iskanje rešitev, imajo boljšo predstavo prostorske dimenzije, bolj natančno lahko ocenijo globino in razdaljo, dostikrat se v kritičnih situacijah bolje znajdejo in iščejo boljše rešitve.

Že če opazujemo igro deklic in dečkov, je le ta zelo drugačna, pa ne le zaradi vzgoje, temveč tudi zaradi evolucijskih in preživetvenih razlogov. Deklice se rajši in lažje igrajo v skupinah, se povezujejo, hitreje spregovorijo in imajo bogatejši besedni zaklad, dečki kot dojenčki več jokajo, so kasneje bolj tekmovalni, se igrajo bolj borbene igre in se večkrat igrajo individualne igre kot deklice. Dečki se dosti bolje znajdejo v prostoru pri igrah, ki zahtevajo gibanje po prostoru, lažje najdejo rešitev in se hitreje znajdejo, ko nastopi težava. Deklice imajo več besed za stvari in lažje povedo, kaj jih muči in zmoti.

Zanimivo je recimo bilo, da so se po raziskavah deklice težje znašle v sporih in so težje prenašale zavrnitev od dečkov. Teh razlik je res veliko. Pomembno je vedeti, da so razlike med spoloma popolnoma normalne.

Vpliv družbe in vzgoje

Koliko naših čustvenih odzivov in načinov izražanja izhaja iz privzgojenih vzorcev? Se moški res naučijo potlačiti svoja čustva (fantje ne jokajo), ženske pa jih svobodneje izražati, ali je to le stereotip?

Torej že v osnovi, kot smo ugotovili evolucijsko, moški težje izrazijo čustva, ker so se kot naši predniki čisto preživetveno morali vesti bolj borbeno, fokusirano na rešitev in ulov. Druga stvar pa je, da je tudi vzgoja naravnana na to, da so dečki trdnejši, morajo več zdržati, ni sprejemljivo, če so občutljivi, jokavi, nežni in se teh lastnosti ne sprejema, temveč raje negira. Pri deklicah pa je dostikrat slabo sprejeto, če so preveč živahne, preglasne, pregrobe so v ospredju… Žal to ni stereotip, tega je veliko.

Ločiti moramo med tem, da smo v osnovi drugačni, in med tem, da otroka sprejmemo takega, kot je in ga vzpodbujamo v njegovih spretnostih, izraznih sposobnostih, karakterju. Če je na primer deklica bolj glasna, živahna, dajmo ugotoviti, kakšen je njen talent, kako ji pomagamo, da ga najbolje lahko uresniči (preko športa, izraznega plesa, petja…). Pomembno je, da ne zatiramo izražanja pri otroku samo zato, ker se to ne spodobi, ker to ni za fante ali punce, ker določeno vedenje ni družbeno sprejemljivo itd…

Nevarnost potlačenih čustev

Veliko raziskav povezuje potlačena čustva s stresom, anksioznostjo in celo telesnimi boleznimi. Kako lahko nerazrešena čustva vplivajo na naše zdravje in odnose?

Vse, kar ne izrazimo, se pokaže preko telesa ali vedenja. Poglejmo si najprej, kako otroke naučimo, da se izražajo. Najprej moramo pri otroku prepoznati in začutiti, kaj čuti in to ubesediti (Si jezen, ker ti je sošolec vzel igračo?). Ko bo otrok slišal tisto, kar zares čuti, se bo naučil, da čuti prav, da pa je pomembno, kako uravnati določeno čustvo: tako, da ga poveš in se s tem umiriš in ne na primer nekoga udariš, če si jezen. Enako je pri strahu, sramu, žalosti.

Najbolj pomembna je regulacija čustev, torej da čustva pri sebi prepoznamo in jih uravnavamo. To pomeni, da imamo nadzor nad našimi čustvi in ne obratno. Če tega ne znamo in ne zmoremo, smo napeti, jezni, tesnobni, agresivni, kritični, čemerni in zagrenjeni. Taki pa težko vstopamo v odnose: ali se sami umaknemo ali nas bodo pa drugi izločili.

Vloga čuječnosti v partnerstvu

Čuječnost nam pomaga prepoznati lastna čustva in bolje razumeti partnerja. Zakaj je pomembna pri ustvarjanju harmoničnega odnosa in kako jo lahko vključimo v vsakdanje življenje?

Verjetno si čuječnost vsak po svoje predstavlja. Tudi sama priznam, da ne znam kaj dobro opisati, kaj bi točno to bilo. Rajši uporabljam izraz zavedanje in uravnavanje svojih čustev. To je delo na sebi. Zelo enostavna vaja je, da se nekajkrat dnevno vprašamo:

• Kako se jaz sedaj počutim? In nato tudi: Kako se počutim ob različnih ljudeh?
• Kako se počutim ob različnih situacijah? Pomembno je, da svojo notranjost spoznavamo, da vemo, zakaj se v danem trenutku počutimo dobro, slabše, tesnobno, nas je strah smo jezni, nevoščljivi…?
• Kdo je to v nas sprožil in zakaj?
• Kaj določeni ljudje prebujajo v nas?

Bistveni je fokus na nas samih. Torej, da gremo iz zunanjosti v notranjost in se pri tem razumemo. Seveda nas bo vedno še kaj presenetilo, saj je naša notranjost neskončna.

Izrazimo naklonjenost na preprost način

Ne glede na biološke razlike, privzgojene vzorce ali izzive, s katerimi se soočamo, je ključno, da si vzamemo čas za razumevanje sebe in svojega partnerja. Partnerski odnos ni le o velikih dejanjih, temveč tudi o drobnih trenutkih pozornosti, ki lahko poglobijo čustveno povezanost.

Ker se bliža Valentinovo, imamo odlično priložnost, da na preprost način izrazimo naklonjenost. Ne gre le za darila, temveč za iskreno gesto – zapisano misel, topel objem, skupno preživet čas ali besede zahvale. Včasih so ravno majhne stvari tiste, ki najbolj zaigrajo na čustva in nas spomnijo, zakaj ljubimo.

Naj bo Valentinovo le opomnik, da so nežnost, razumevanje in pozornost pomembni skozi vse leto.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko življenje! K ustvarjanju vsebin lahko prispevate tudi sami s sodelovanjem v spodnjem vprašalniku.

Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com

Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Partnerstvo in čustva: Zakaj jih ženske in moški doživljamo in izražamo drugače? appeared first on domžalec.si.