Newyorška filharmonija v Lincolnovem centru

Piše: Franc Križnar

Orkester z dirigentko Simone Young in solistom Stevenom Isserlisom

Sloviti svetovni orkester Newyorške filharmonije, ki je mdr. tudi že gostoval pri nas v Ljubljani, ima od 50.-ih let prejšnjega stoletja svojo dvorano z ok. 2000 sedeži v Lincolnovem centru David Geffen Hall v New Yorku. Tako rekoč v velikem kulturnem centru, kjer so mdr. še baletna in mestna gledališka dvorana Koch Theatre, Metropolitanska opera in slovita The Jullliard School.

Na treh (zaporednih) koncertih med 1. in 3. majem (2025) sem bil na tistem, ki ga je sloviti orkester izvedel v petek, 2. maja letos ob (nenavadni) 14.00. uri (po njihovem času). Tudi to je ena njihovih posebnosti. Tokrat je orkestru dirigirala slovita avstralska dirigentka Simone Young (1961) in skupaj s solistoma violinistom-koncertnim mojstrom Frankom Huangom (1978) in britanskim violončelistom Stevenom Isserlisom izvedla dela skladateljev Arnolda Schönberga, Roberta Schumanna in Antona Brucknerja.

Dirigentka Simone Young z orkestrom …

Spored je bil evropsko ali kar nemško zaokrožen. Uvedel ga je Schönbergov Nocturno za godala in harfo (1895). Ta je tokrat s solistom violinistom in koncertnim mojstrom NY Phil. F. Huangom doživel prvo izvedbo tega slovitega orkestrskega ansambla. Prelestnost godalnega korpusa, ki ga je že skladatelj predvidel v kombinaciji z godali, harfo in solistično violino, je dodobra obarvala to zgodnje skladateljevo delo, ki ni imelo še nič skupnega wagnerjanske romantike s kasnejšo in znamenito Schönbergovo atonalnostjo in dvanajsttonsko glasbo.

Solist S. Isserlis z dirigentko S. Young in orkestrom NY Phil.

Koncert je sloviti orkester NY Phil. nadaljeval s solistom S. Isserlisom in enim najbolj popularnim Schumannovim 3-stavčnim Koncertom za violončelo in orkester v a-molu, op. 129 (1850). Romantični kontekst tega dela so prevzeli vsi trije enakovredni in odlični izvajalci: solist, orkester in dirigentka. Posebnost tega pa je bilo neposredno nadaljevanje vseh (3) stavkov (atacca): Nicht zu schnell/Not too fast/Ne prehitro, Langsam/Slow/Počasi in Sehr Lebhaft/Very lively/Zelo živahno. Kot je delo pospremila na njegovi prvi izvedbi avtorjeva žena-Clara Wieck Schumann (štiri leta po avtorjevi-Robertovi smrti), da gre za »… romantični duh, polet, svežino in humor …,« pomeni delo v slušni prepričljivosti izredno in domiselno prepletanje solističnega (tenorskega godala) violončela in orkestra v znamenju očarljivosti blagoglasja in globokega čustva v vseh melodičnih pasažah. Ne samo v srednjem, počasnem stavku, kjer preveva delo nekaj prelepih liričnih mest za solistični violončelo. Celoten Koncert je v vseh razvojnih fazah kompozicije neke vrste hvalospev romantiki. Solist je vse to obvladoval ob trdnem sodelovanju vseh navedenih in ga sam po burnem aplavzu zaokrožil s stavkom, fragmentom svojega pizzicato igranja kot dodatkom. Isserlisov inštrument je popoln, njegova igra je vehementna, solist pa je Bog med tovrstnimi solističnimi godali.

Finale tega koncerta slovitega orkestra Newyorške filharmonije je bil namenjen zgolj orkestralnemu delu, sloviti Brucknerjevi Simfoniji št. 6 v A-duru (1879-81; ed. L. Nowak, 1952) v štirih monumentalnih stavkih in trajanju slabo uro (53 min.). Američani namreč v koncertnih listih nasploh redno navajajo trajanje (glasbenih) del, njihove minutaže. Dirigentka Simone Young, ki je imela zdaj v rokah še v pihalih in trobilih res pravi in veliki orkester, je dobesedno vzela v roke tole interpretacijo: dirigirala je na pamet. Saj je celotno mistično delo še kako terjalo vse te njene izvedbene prijeme. Šesta Brucknerjeva simfonija sicer ni v razvoju vseh njegovih devetih tovrstnih del med najbolj pomembnimi, ampak Bruckner cel je po Beethovnu še kako pomemben in važen. Youngova je bila v vseh glavnih poantah izvedbe jasna in globoko mistično presunjena, kar vse je od notnih Brucknerjevih zapisov pomenilo izjemno arhitekturo in dramaturgijo orkestralne predstave; vse tja do prave in pravcate osuplosti. Pa ne samo zaradi bleščečih trobilnih fresk, pač pa zaradi vseh najmanjših fines. Ansambel Newyorške filharmonije je preprosto standard in zakon za marsikatero glasbo, tudi za Brucknerjevo.