“Naprednim” ni uspelo!

Kdo so pri nas “napredni”? V postkomunističnih državah, tudi v Sloveniji, je pri delu prebivalstva še vedno močno prisotno prepričanje, da so komunisti oziroma levica napredni, vsi ostali – konservativci, verni – pa zaostali. Dobesedno!

In kaj jim tokrat ni uspelo? Ni jim uspelo doseči dokončne potrditve Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljevanju: Zakon). Uvodoma bi opozoril na povsem nesprejemljivo izjavo predsednika vlade Roberta Goloba, ki je pred referendumom dejal, da imajo tisti, katerih starši so stari in bolni, smolo.

To smo v času vsiljevanja zakona dobro razumeli in tega ni mogoče iztrgati iz konteksta. Gre za še en dokaz njegove zaletavosti, nepremišljenosti in nespodobnosti. Predsednik je zaverovan sam vase – to mu je vcepljeno že iz okolja, v katerem je odraščal, in ga očitno nič ne izuči. Ostaja populist; morda je to za trenutek všeč ljudem, a rezultati v gospodarstvu in zdravstvu jasno kažejo, da s populizmom ničesar ne rešimo.

Mediji so vodili usmerjeno poročanje

V vodilnih tiskanih medijih (Delo, Dnevnik, Večer) in na RTV Slovenija je bilo zamolčano marsikaj vsebinskega iz samih členov zakona. Javnost prek teh medijev ni dobila objektivnih informacij. Zanimivo je, da je zakon v celoti prebralo zelo malo ljudi – čeprav je šlo za najbolj intimno, občutljivo in usodno človekovo odločitev: odločitev o lastni programirani smrti. Vprašati se moramo o naši osebni, moralni in politični zrelosti ter odgovornosti. Ob vsem tem je ostalo ogromno prostora za manipulacije in politikantstvo.

Dan po referendumu sem v Delu bral izjavo podpredsednice DZ Nataše Sukič: “Na žalost nam ni uspelo. Uspelo je konservativnim krogom in Rimskokatoliški cerkvi s svojimi manipulacijami. Ne glede na to smo opravili široko javno razpravo. To ni konec, to je nadaljevanje našega boja. Danes je dovolj volivcev pokazalo, da gre trend v pravo smer. Šlo je za specifičen referendum – ni bil referendum proti koaliciji.“

Dodatno sedaj koalicija odkrito napoveduje, da ne bodo odnehali. Ne morem verjeti! Ob zavrnitvi zakona, ki bi moral temeljiti na najvišjih moralnih načelih in reševati najtežje človekove stiske, je jasno, da dialog ni mogoč. Imamo lahko le poražence in zmagovalce v tekmi za legalizacijo programiranih usmrtitev. Ali tudi na tem področju izvajamo revolucijo pod vodstvom Levice? Tu ne gre za liberalne vrednote – sicer bi bila evtanazija veliko bolj razširjena po svetu. Gre za mejo bolestnega razmišljanja in politične tekmovalnosti ob najtežjem trenutku posameznika in njegovih najdražjih. Posamezni, redki primeri in slabe izkušnje s sistemom, ki včasih res ne deluje, ne morejo in ne smejo biti razlog za sprejetje zakona o usmrtitvah!

Jasno je: koaliciji ni uspelo. Slovenke in Slovenci smo se kljub vsemu pravočasno zavedli globine in posledic takšnega zakona. Na kratko: ob dobro urejenem zdravstvu, ob zdravnikih, ki znajo in zmorejo ostati ob terminalno bolnem človeku, ob možnostih lajšanja bolečin in psihičnih stisk, ob prisotnosti bližnjih, ki ne bežijo pred umirajočim, in ob kakovostni paliativni oskrbi – pomoči pri končanju življenja preprosto ne potrebujemo. Poslanka Sukič, ali je pri takšnem zakonu sploh mogoče govoriti o “boju”, ki ga omenjate? Kdo bo torej zmagal? Primitivno! Saj se vendar ne gremo revolucije – ali pač? Če je temu tako, potem vemo, koliko vam pomenijo razprava, pogovor, dogovarjanje in človekove pravice. Za vas to očitno ni moralno ali humano vprašanje o dostojanstveni smrti terminalno bolnega, temveč prvovrstno politično vprašanje in tekmovanje, kdo bo koga. Takšno stališče podpredsednice Državnega zbora kaže, kje ste s svojim razmišljanjem in kam želite peljati Slovenijo. In kaj je za vas “pravi trend”? Veste, da je danes v svetu le peščica držav uzakonila evtanazijo in da imajo povsod težave z zlorabami in drsenjem kriterijev? Sukičeva s to izjavo še enkrat dokazuje, da kot predstavnica Levice ni primerna za funkcijo podpredsednice DZ, na kateri bi morala predstavljati vse državljanke in državljane Slovenije.

Ob tem si dovoli govoriti o “manipulacijah” nasprotnikov zakona. Pa poglejmo nekaj dejstev: Evtanazijo oziroma pomoč pri samomoru imajo trenutno uzakonjeno v Albaniji, Belgiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Švici, Kanadi, Kolumbiji, Ekvadorju, Novi Zelandiji, Španiji, na Portugalskem ter v nekaj avstralskih zveznih državah in delih ZDA. Za nas je še posebej poučna Kanada s svojim izključno javnim zdravstvenim sistemom, ki se zadnja leta spopada z dolgimi čakalnimi dobami in upadom kakovosti – podobnosti z nami so povsem naključne, seveda…Še nekaj vprašanj za gospodo Sukič in njene očitke o manipulacijah:

• Ali v naši ustavi piše, da je človekovo življenje nedotakljivo? Piše! Kaj so o tem rekli ustavni sodniki – varuhi ustave?
• Zakaj v predlaganem zakonu piše, da se kot vzrok smrti ne sme navesti pomoči pri samomoru?
• Zakaj se medicinska dokumentacija v teh primerih hrani le 5 let namesto običajnih 10 ali več?
• Kako je z zavarovanjem za primer smrti v primeru evtanazije? Ni jasno!

Ko zakon natančno prebereš, se pojavi cela vrsta nadaljnjih vprašanj in nejasnosti, na katere je med drugim opozoril tudi dr. Žiga Turk. Med drugim ne drži, da s tem zakonom odločaš o “lastnem” življenju – v terminalni fazi bo namreč vedno odločal nekdo drug, ne glede na tvojo predhodno željo. Kaj pa, če pride do zmote? Osebje bo oproščeno – torej nobene odgovornosti! Prepričan sem, da bi sprejetje takega zakona še dodatno zaviral razvoj paliativne oskrbe. Obravnava na domu bo brez realnega nadzora, čeprav že v bolnišnicah beležimo resne napake pri varnosti in kakovosti – po teh kazalcih smo bistveno slabši od zahodnoevropskega povprečja. In komisija bo odločala v odsotnosti pacienta? Res?

Gospe Sukič svetujem, da prebere zapis dr. Janeza Koprivca, specialista družinske medicine iz Gorenje vasi. Pravi, da so mu mnogi bolniki, ko so bili še daleč od konca, omenili željo po “injekciji”, če bolezen ne bo ozdravljiva. V zadnjih trenutkih pa mu te želje ni ponovil še nihče. Tudi sam sem kot pulmolog na Kliniki Golnik dolga leta delal z umirajočimi – z akutnimi primeri na intenzivni enoti in s počasi usihajočimi onkološkimi bolniki. V najtežjih trenutkih za bolnika in svojce se nisem srečal z željo po »injekciji«. Nasprotno: takih želja ni bilo. Vsakemu, tudi terminalno bolnemu, smo pustili upanje na naslednji dan – in to si je ob prisotnosti svojcev in razumevajočega zdravnika močno želel. Z vso terapijo, ki smo jo imeli na voljo, je bilo to mogoče. Ali smo res prišli do točke, ko bo načrtovana ura naše smrti postala rutina? Pustimo naravi in medicini – ki danes, če ima ustrezne pogoje, zmore ogromno – da naredita svoje. Nihče se ne spomni svojega rojstva in verjamem, da si nihče ne želi premišljevati ter čakati na programirano smrt. Veliko bolj humano je zaspati v upanju, da bomo dočakali naslednje jutro.

Dr. Janez Remškar