Zadnja priložnost, da zavrnemo civilizacijsko nesprejemljiv zakon

Sedaj, ko smo tik pred zakonodajnim referendumom o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kjer imamo v nedeljo zadnjo možnost, da zavrnemo civilizacijsko nesprejemljiv zakon, je treba povedati tudi tiste skrite plati tega zakona, o katerih nihče noče govoriti in ki same po sebi povejo, da gre dejansko predvsem za izrazito politični zakon, ki omogoča brez večjih kazni tudi likvidacijo političnih nasprotnikov. Zakon, ki se skriva za pomočjo hudo bolnim, je preprosto povedano hudo nevaren za državljane Slovenije.

Zakaj bi lahko in morali razmišljati tudi v to smer? Zato, ker je v tej naši deželi vse mogoče, tudi to, da predsednik vlade v parlamentu izjavi, da imajo mladi smolo, ker so njihovi starši še živi, in ostane predsednik vlade, ker predsednica države pač ne odreagira in ker ljudje zaradi njegove izjave ne gredo na ulice. V naši deželi je tudi mogoče, da domovi za ostarele, v katerih živi najbolj ranljiva populacija glede pomoči pri predčasni smrti, ne dobijo obvestila in navodil o glasovanju po pošti ter zamudijo prijavo na volilno komisijo.

Najprej je treba povedati, da je bil zakon pripravljen brez dialoga z medicinsko stroko, sprejet v parlamentu s strani koalicije in da mu medicinska stroka in verske skupnosti tokrat enotno nasprotujejo iz etičnih razlogov, ker ruši tisočletne temelje zahodne civilizacije. Težko boste v postopku našli tudi ministrico za zdravje, čeprav je to eden od zakonov, ki nam jemlje življenje na podlagi bolezni in neznosnih bolečin.

Nam, zdravnikom, kolegi iz držav, kjer je že uvedena pomoč, sporočajo, da naj nikoli ne klecnemo pod pritiskom vlade in sprejmemo tako proti človeštvu usmerjen zakon.

Zakon ima vgrajene pomembne napake, ki so lahko za posameznika življenjsko usodne. Prvo tako področje je uporaba termina “neznosno trpljenje”. Zdravniki vemo, da se doživljanje trpljenja razlikuje od človeka do človeka in da nimamo nobenega objektivnega merila, kolikšno je dejansko trpljenje. Poleg tega nas psihiatri opozarjajo, da z enim pregledom ni mogoče z visoko verjetnostjo oceniti stanja pacienta in da se tako banalizira ter ponovno politično zlorablja sama stroka. In kljub temu, da sta obe šibki točki zakona več kot jasni, je bil zakon v parlamentu sprejet.

Najbolj pa me je motilo, ko sem velikokrat prebral zakon in končno ugotovil, kaj je dejanski namen zakona in zakaj politiki, ki so ta zakon sprejeli, tako vztrajajo na svojih stališčih.

Komisijo Republike Slovenije za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja sestavlja pet članov, od katerih sta samo dva zdravnika, ki se morata predhodno strinjati s pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja. To, da sta samo dva, pomeni, da ju v komisiji lahko vedno preglasujejo, zato že zaradi tega ne more biti strokovna z vidika medicine. To ni nič novega, saj obstoječa vodilna politika že več kot tri leta vodi enostransko preglasovalno politiko in ji za demokratični dialog pri nastajanju zakonodaje ni mar.

Kar je zelo pomembno, je to, da komisije ne imenuje zdravniška zbornica ali katera druga strokovna institucija, ampak sama predsednica države, tokrat Nataša Pirc Musar. Komisija bo imela svoj sedež na Ministrstvu za zdravstvo, torej v politiki in ne v stroki.

Ob neuspešnih poskusih sedanje predsednice države z kandidati za guvernerja banke in za varuha človekovih pravic nam mora biti jasno, da je imenovanje s strani predsednice države politično imenovanje in ne strokovno. Predsednica je že nasprotovala temu, da bi bilo glavno merilo politika, a vse kaže na to, da se bo morala na koncu ukloniti politiki in na to mesto imenovati politično usklajene ljudi. Torej, tako kot so prisotne politične igre okoli guvernerja banke, bodo tudi okoli članov komisije. Zato bo brez dvoma komisija imenovana politično in ne strokovno za obdobje 6 let.

Dejansko lahko ugotovimo, da ne gre za strokovno komisijo, ampak se za fasado strokovnosti skriva politična komisija, podaljšana roka politike. Njena strokovnost je tudi vprašljiva zato, ker jo sestavljajo samo tisti, ki podpirajo zakon, kar absolutno posledično negira demokratičnost, pluralnost in strokovnost njenih odločitev.

Komisija odloča o končnem sklepu, da se postopek predčasne prekinitve življenja izvede, imenuje nadomestne zdravnike, predpiše recept za učinkovino in hrani vso dokumentacijo. Ne pozabite, da gre za politično in ne strokovno komisijo z veliko močjo v postopku odločanja o smrti posameznika.

Zdravstveni delavci ali zdravstveni sodelavci in druge osebe za svoja ravnanja, opravljena v skladu z določbami tega zakona, niso kazensko, odškodninsko ali disciplinsko odgovorni. Nadzor nad izvajanjem tega zakona opravlja inšpekcija, pristojna za zdravje, ki je tudi prekrškovni organ po tem zakonu. Torej je ves postopek, v katerem človek izgubi življenje, spuščen na raven prekrškovne zakonodaje.

Torej v komisiji bodo sedeli politično preverjeni kadri, ki podpirajo zakon in seveda tisti, ki so seveda poslušni svojemu gospodarju.

To je nekaj najbolj nedemokratičnega, kar se je lahko zgodilo v neki demokratični državi, da o želji po smrti posameznika odločajo politiki in ne strokovnjaki. Ve pa se tudi, v katerih državah se lahko kaj takega zgodi in žal smo s tem zakonom med njimi pristali tudi Slovenci ob tem, da imamo polna usta človekovih pravic.

Komisija ima tudi to moč, da lahko povozi strokovno mnenje posameznega zdravnika, ki se ne strinja s pomočjo pri predčasni smrti, in sama odloči, da se bo pomoč izvedla kljub nasprotovanju posameznega zdravnika v predhodnem postopku. S tem tudi strokovna mnenja zdravnikov izgubijo svoj pomen. V zakonu je tudi opredeljeno, da bo recept za smrtonosno tekočino napisal eden od dveh zdravnikov, članov te komisije, torej podaljšana roka politike. Poleg tega je v zakonu določeno, da so morebitne napake, ki jih v postopku naredijo posamezni strokovnjaki ali člani komisije, predvsem prekršek in ne več kaznivo dejanje. Prekršek pa je v najslabšem primeru določen v rangu denarne kazni od 400 do 2000 evrov.

Torej, če povemo preprosto, če se člani komisije zavestno ali nezavestno odločijo za napako, ne bodo odgovarjali kazensko, ampak samo prekrškovno. Človek bo potem, ko se bodo te nepravilnosti raziskovale, že dolgo časa nepovratno mrtev. Torej, preprosteje rečeno, življenje človeka je od sprejetja tega zakona in implementacije zakona dalje v Sloveniji vredno samo še največ 2000 evrov, kar je zame grozno spoznanje.

A večina ljudi zakona ne prebira, preden gre na referendum, in ne ve, o čem dejansko odloča. Sledi predvsem medijem, ki so, to že dobro vemo, večinoma pod vplivom ene opcije.

In kaj naj si mislimo o javni razpravi na RTV Slovenija nocoj, ko bo za omizjem sedelo prek 30 govorcev, kar samo pomeni, da so že vnaprej popolnoma onemogočili prisotne, da bi kaj konstruktivnega povedali o zakonu.

Slej kot prej se bodo v procesu pojavile nepravilnosti, ker je človeštvo pač tako narejeno. Odločitve bo vlekla politično homogena komisija, ki ve, kdo je njen gospodar, in bo tudi gospodar nad življenjem in smrtjo posameznikov.

Po petih letih se podatki, ki jih vodi komisija, anonimizirajo in tako rekoč izbrišejo, kar je namenjeno verjetno preprečevanju morebitnega kazenskega postopka. Naj poudarim, da se morajo vsi zdravstveni podatki po naši zakonodaji hraniti še veliko več kot pet let po smrti posameznika, le tisti, ki jih hrani komisija, se brišejo po petih letih. Le zakaj?

Če vas do sedaj nismo prepričali zdravniki, da je zakon škodljiv, upam, da boste potem, ko boste prebrali tale blog vedeli, da morate biti v nedeljo striktno proti uveljavitvi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, zaradi sebe in svojcev, ki jih imate radi in vseh državljanov Slovenije, ki resnično ne potrebujejo zakona, ki ponovno uvaja možnost politične likvidacije posameznikov brez predhodnih sodnih postopkov.

S tem zakonom se vračajo stari časi, za katere smo mislili, da so že preteklost, a jih vsakdanjost ponovno in ponovno naplavlja na površje, zato moramo biti vedno pozorni, kaj nam politiki ponujajo, ker oni imajo pač politične interese in ne zgolj interesa pomagati ljudem. Zato je sprejemanje takega zakona v deželi, ki še vedno ni rešila odnosa do smrti, zelo nevarno dejanje in ga je treba z vso močjo in vztrajnostjo preprečevati, ker se vztrajno vedno vračamo tja, kjer smo ostali, ko nismo razrešili vprašanja smrti. In ravno zato ne moremo vzpostaviti novega odnosa do smrti, ker nas ta stari odnos še vedno močno moti.

Dr. Milan Krek