Na morje z električnim avtom (1): Se je situacija zaradi navala tujcev še poslabšala? (#video)

Med prvimi pomisleki glede lastništva električna avta se vedno znova pojavlja tisti o poletnem »romanju« v Dalmacijo. Zato je bil čas, da končno tudi samo preizkusimo, kako to gre. Tokrat sicer še s testnim Renaultom Scenic e-tech electric, vendar, kot bi rekli v hollywoodskih filmih, »To ni urjenje, gre zares!«

Tokratno testno vozilo je imelo dokaj veliko baterijo, kapacitete 87 kWh, vendar na avtocesti ni najbolj varčno in tudi naša pot do trajekta v Splitu z zgornje Gorenjske (in nazaj do tja) je nekoliko daljša kot za marsikoga drugega, zato bi bilo verjetno podobno, če bi se denimo iz osrednje Slovenije odpravili na tako pot s čim drugim. O samem avtu bom sicer več povedal v naslednjem prispevku, za zdaj le toliko, da je izredno simpatičen in tudi uporaben, saj smo vanj lahko spravili vso prtljago in se udobno peljali, čeravno ni daljši od štirih metrov in pol. Mnogi še vedno jadikujejo za nekdanjimi enoprostorskimi predhodniki istega imena, vendar temu nič dosti ne manjka, mogoče za še večjo prilagodljivost pomična zadnja klop, kot jo premoreta Captur in Symbioz.

Tokrat nas vseeno bolj zanima sama pot in predvsem polnjenje. Kakšne so sploh možnosti, kako se plačuje in koliko so polnilnice zasedene. Če se je po zahodu in severu Evrope že mogoče voziti skoraj brez načrtovanja polnilnih postankov, saj so ultra hitre  polnilnice povsod, na vsakem avtocestnem počivališču in še marsikje, in je preverjanje lokacij bolj v vlogi optimizacije stroškov, niti v Sloveniji, še manj pa Hrvaškem tega ni. Mi smo vnaprej vedeli, da bomo skoraj zagotovo polnili na mini polnilnem parku Ionity Gospić – nudi šest polnilnih mest –, in kaj dosti alternative temu ni. Tudi bolj proti jugu ni dosti bolje, med Zadrom in Splitom denimo ni ničesar »uporabnega,« kajti polnilnic z največjo močjo 50 kW, ki jih tudi ni veliko in niso najbolj zanesljive, so dandanašnji le zasilna rešitev ali za priklop, če človek že ravno ustavi tam. Kot smo želeli storiti na poti nazaj, a ni šlo, ker je eno mesto zasedal avto, napolnjen že na 80 odstotkov, druga ročka pa je bila »v okvari.«

Mantra, da se je na poti tako ali tako treba ustaviti, in pač takrat še polniš, bi držala ob razvitosti infrastrukture, kakršna je v Nemčiji, na Nizozemskem ali na Danskem. Postanki zaradi obiska stranišča, lakote, žeje ali preprosto pretegnitve niso vedno usklajeni s tistimi zaradi polnjenja. Nedelujočo (Petrolovo) polnilnico sem že omenil, na poti na morje pa smo še pred Gospićem ustavili na počivališču s prav tako 50-kilovatno polnilnico MOL, ki smo jo ignorirali. Ni se imelo smisla za tistih nekaj minut ukvarjati s tem, kako bomo zadevo sploh aktivirali.

Poleg tega je tu še vprašanje zasedenosti. Tja grede, bilo je 25. junija, smo na Ionityju takoj dobili prosto mesto in še eno je bilo zraven nas, na koncu smo celo polnili samo trije. Toda nazaj, 5. julija (v soboto popoldne), so bila vsa mesta zasedena, pri čemer je bilo eno cel dan v okvari, še dva avta pa sta bila v vrsti pred nami. Zanimivo je bilo, da tisti, ki so polnili, niso odhajali posamično, zdaj eden in kasneje drug, ampak so vsi vztrajali več kot 20 min po našem prihodu, nato pa šli zelo kmalu vsaj štirje.

Predvsem s Teslinih lokacij (»Superchargerjev«) se na družabnih omrežjih pojavljajo posnetki čakanja na polnjenje v kolonah, kar je zagotovo poleti, letos še toliko bolj, na Hrvaškem realnost. Izbire je preprosto premalo, da ne bi bilo. Gneča na Teslinih lokacijah, sami sicer nismo bili na nobeni, je tudi posledica tega, da avtomobili te znamke, če je le mogoče, vodijo do teh ciljev za polnjenje, pa tudi njihovi lastniki jih preferirajo, tako zaradi polnjenja brez kartic ali aplikacij, po principu »Priključi in polni« (Plug and Charge), kot tudi zaradi nižje cene. Pri slednjem je še posebej zanimivo, kako ne bi nihče plačal niti centa na kilovatno uro več od najcenejše možnosti, četudi le nekajkrat na leto (in bi si morda s tem prihranil kakšno minuto čakanja).

Mislim, da mora Hrvaška skupaj z elektro podjetji in ponudniki polnjenja kmalu bolj odločno ukrepati kot je doslej, preden se glas nezadovoljnih turistov razširi po Evropi. Kajti utopično je pričakovati, da bodo tudi drugod nakupne odločitve pri avtomobilih prilagajali eni poti na morje na leto.

Za plačevanje so aplikacije ali kartice ponudnikov nujne. Mi smo vse opravili s karticama Gremo na elektriko in Petrol, lahko bi tudi z aplikacijama teh dveh ponudnikov. Na Ionityju je seveda najbolj ugodna možnost istoimenska aplikacija, morda z naročnino za tisti mesec. Z bančno kartico se ne da plačati praktično nikjer. Nismo imeli težav in tudi ostali, ki imate vsaj nekaj izkušenj z električnim avtomobilom, jih ne boste imeli, a zagotovo bi bilo lahko bolj praktično.

The post Na morje z električnim avtom (1): Se je situacija zaradi navala tujcev še poslabšala? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.