Na ljubljanski postaji se obetajo velike spremembe – potniki, bodite pozorni!

Ljubljanska železniška postaja, ena od osrednjih žilnih točk našega glavnega mesta, se končno prebija v novo dobo. Projekt Emonika, ki bi moral prestolnico pripeljati v 21. stoletje, pa je že sprožil pravo javno razburjenje. Ko so na peronih zadonela rušilna kladiva, se je na družbenih omrežjih razvila vroča razprava, ki postajo deli na dva tabora: na eni strani so kritiki, ki svarijo pred uničevanjem kulturne dediščine, na drugi pa stoji večina, ki to vidi kot dolgo pričakovano modernizacijo.

Dediščina je, spomenik pa ne

Zaskrbljenost se je razplamtela po opozorilu arhitekturnega ateljeja, da se na peronih uničuje “kamniti tlak”, ki je del zaščitene dediščine. Arhitekti so izrazili zaskrbljenost, da se rušijo elementi, ki so bili del zmagovalnega natečajnega projekta iz leta 1979. Kritiki opozarjajo, da je to “samovoljno rušenje,” s katerim “denar davkoplačevalcev in kulturna dediščina gresta na odpad.” Opozarjajo, da je stavba, ki je že 177 let služila kot vrata v svet, obnavljana z veliko skrbnostjo, in danes je ocenjena na milijone evrov.

Vendar pa je ministrica za kulturo Asta Vrečko v državnem zboru razjasnila zadevo: postaja ima status zgolj kulturne dediščine, ne pa kulturnega spomenika. To pomeni, da je zaščitena le njena zunanjost, notranja ureditev, vključno z Mušičevim projektom, pa nima enake zaščite. Zato ministrstvo nima možnosti, da bi poseglo in ustavilo rušenje.

Da je bil projekt resnično pomemben, priča tudi dejstvo, da je pri prenovi v letih 1986–1989 sodeloval celo Nace Šumi, oče slovenskega konservatorstva. Takrat je zapisal, da bo postaja v polni meri ohranila svoj značaj spomenika, a hkrati tudi vlogo ključne zgradbe v razširjenem kompleksu. Obnova, ki je zajemala tudi protipotresno zaščito, naj bi po današnjih ocenah stala več kot 24 milijonov evrov, kar kritiki izpostavljajo kot dokaz, da se uničuje dragocena naložba.

Postaja ne služi več svojemu namenu

Na drugi strani pa je javnost naveličana. Večina komentatorjev pozdravlja prenovo in se sprašuje, zakaj sploh prihaja do pritožb. Menijo, da je obstoječi tlak drseč in neestetski ter dvomijo v njegov spomeniški status. V razpravi prevladuje mnenje, da je “skrajni čas za modernizacijo po vzoru drugih evropskih mest,” saj je postaja že dolgo časa sramota prestolnice.

Komentarji poudarjajo, da je trenutna podoba postaje zastarela in neustrezna za sodobno evropsko prestolnico. Mnogi opozarjajo, da so deli, ki se zdaj rušijo, bili dograjeni šele okoli leta 1980 in ne predstavljajo originalne dediščine. Javnost si želi sodobno, funkcionalno postajo, primerljivo z Dunajem, Zürichom ali Münchnom. Prepričani so, da je funkcionalnost nujna za učinkovit javni prevoz, ki bo služil tako prebivalcem kot naraščajočemu številu turistov.

Iskanje kompromisa

Razprava o ljubljanski železniški postaji razkriva širšo dilemo, s katero se sooča vsako sodobno mesto: kako uravnotežiti spoštovanje kulturne dediščine s potrebo po napredku. Na eni strani imamo arhitekte, ki branijo svojo vizijo in opozarjajo na uničevanje zgodovinskega in finančnega vložka. Na drugi pa je javnost, ki si želi učinkovito, sodobno in estetsko prometno središče. Vprašanje, ali bo končna podoba postaje uspela zadovoljiti obe strani ali pa bo ena od vizij prevladala, ostaja odprto.

Napisal: K. J.

Vir: Instagram – Atelje – Marko Music, Facebook – Ministrstvo za infrastukturo, Outsider, revija, ki presega meje

The post Na ljubljanski postaji se obetajo velike spremembe – potniki, bodite pozorni! first appeared on NaDlani.si.