»Marsikatera moja zgodba se je razvila iz časnikarskega poročanja«

Proza, poezija, scena ristika: to so literarna polja, na katerih se preizkuša Alex Kama Devetak. Trenutno je koordinator dogodkov in promocije v Narodni in študijski knjižnici v Gorici in Trstu. Študiral je slovenistiko in primerjalno književnost v Ljubljani, več let je bil organiza tor študentskega literarnega natečaja Rdeča nit. Ustvarja scena rije za različne dogodke, kot je npr. gledališko-glasbena pred stava Od Nice do Gorice, ki je bila premierno uprizorjena leta 2023. Zarisal pa je tudi radijsko oddajo Čeprav bi lahko na travniku šteli zvezde, pripravljeno za Ars Teatralis letos, v kateri so se s svojimi deli predstavili mladi primorski pisci.

Najprej ste opozorili nase s pesnikovanjem, uveljavili pa ste se predvsem kot pisec kratkih zgodb. Katera ustvarjalna dejavnost prevladuje v vas?

V meni je malo vsega, vendar prevladuje proza, pisanje različnih besedil. Napisal sem malo pesmi, dvomim, da bom kdaj izdal pesniško zbirko. Napišem pesem, ko nastane v meni. Včasih se samo nakaže in pozabim nanjo, včasih pa se mi takoj zapiše. Vsekakor se bolje izražam v prozi, skozi prozo povem, kar bi rad povedal.

Kaj vas spodbuja k pisanju poezije ali proze?

Zelo odvisno. Porodi se mi kakšna ideja, k pisanju me spodbudi kakšen dogodek, realen. Kot so tudi realni dogodki, ki jih opisujejo časopisni članki. Ti so zame pomemben vir. Marsikatera moja zgodba se je razvila iz časnikarskega poročanja. To velja tudi za novo zbirko kratkih zgodb, ki nastaja in ki bo, upam, objavljena v kratkem, morda naslednje leto. Navdih najdem ob prebiranju člankov o realnih dogodkih, potem o njih podam osebno verzijo. Se pravi, da premešam realnost in fikcijo, tako ostanem v realnem svetu.

Potem je tu še pisanje scenarijev, pri čemer ste uspešni.

Pravzaprav sem se s pisanjem scenarijev vrnil k svojim začetkom. Najprej sem se namreč posvečal dramatiki, in sicer med študijem primerjalne književnosti v Ljubljani. Bil sem član dramskega krožka in mentorji so nas spodbujali predvsem k pisanju. To so bili moji prvi poskusi, moja prva ustvarjalna usmerjenost. Potem so prišle pesmi, nato še proza. Prvi scenarij pravzaprav ni nastal kot moj projekt, vanj sem se vključil na povabilo Jasmin (Kovic, op. ur.). Pri goriškem Centru Lojze Bratuž so pripravljali gledališko-glasbeno predstavo Od Nice do Gorice, zanjo sem napisal besedilo.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.