.jpg)
1 day ago
8
ARTICLE AD
slika je simbolična, najdena tukaj
S trebuhom za kruhom: zgodba Antona Šubica
Nekako domače se nam zdi, ko slišimo, da so priseljenci iz Bosne prihajali v Slovenijo s trebuhom za kruhom. A če bi nam kdo povedal, da so se »naši« z enakimi željami podali tja dol, bi nejeverno zmajali z glavo in rekli, da je to skoraj nemogoče. Ker pa v besedo »nemogoče« že zdavnaj ne verjamem več, mi je usoda na pot poslala Antona Šubica, o katerem vam bom danes pripovedovala.Anton se je rodil leta 1929 v Lomu pri Poljanah. Zgodnje otroštvo je preživel med poljanskimi hribi in dolinami. A bližajoča se vojna je njegovega očeta navdala z nemirom. Spomini na prvo svetovno vojno so bili še živi, in ko so se slutnje o novih grozotah množile, je leta 1939 sprejel odločno odločitev: »Gremo stran iz teh krajev!«»Oče je dobro premislil in ugotovil, da bomo najvarnejši v osrčju Bosne, daleč od vojskujočih se narodov,« je začel svojo pripoved Anton. Sedel je ob meni, še vedno svečano oblečen, saj sta se z ženo pravkar vrnila s srečanja s papežem. Ob mojem prihodu se mu je, kot je sam prikimal, pred očmi odvrtel ves življenjski film.»V časopisih je oče prebral članek, ki je vabil Slovence, naj se preselijo v Bosno. Tam naj bi bilo veliko rodovitne zemlje, ki čaka na pridne roke. In res, skupaj z nami se je tja odselilo okrog 120 družin,« je nadaljeval. »Novinar ni lagal – zemlje je bilo na pretek. Oče je s seboj vzel veliko orodja, in ker je bil zelo podjeten, se je hitro znašel. Okoli nas so živeli preprosti, nešolani ljudje, ki so stoletja živeli na enak način. Slovenci smo se kmalu organizirali in ostali trdno povezani, tudi prek svoje župnije.«Anton je bil takrat še otrok, a se dobro spominja, da jim je življenje nekaj časa teklo mirno. Oče je bil srečen, ker se je izognil vojni, otroci pa so hitro našli prijatelje med tamkajšnjimi vrstniki. »A sreča je opoteča,« je zavzdihnil Anton.Njegov oče, ki je bežal pred vojno, je že na njenem začetku doživel tragično usodo. Bil je strasten zbiralec in predelovalec orožja – vojaške puške je spreminjal v lovske, veščino, ki se jo je naučil v ruskem ujetništvu. »Bog pomagaj, tak je pač bil,« je rekel Anton. Nekega dne so se prikazali ustaši in pri hišni preiskavi odkrili orožje. Očeta so zaprli in ga obsodili na smrt s streljanjem. Družina se z njegovo usodo ni mogla sprijazniti. Oče je pisal prošnjo Paveliću, v kateri je navedel, da preživlja dvanajst otrok. Prošnji so ugodili, a ga nato zaprli v Jasenovac na 25 let zapora. Tam je med mučenjem kmalu umrl.Mama je na kmetiji ostala sama z dvanajstimi otroki. Udarec je bil hud. Ni vedela, kako nasititi vse te lačne uste, ki so se oklepala njenega krila in čakala na rešitev. »Morali smo oditi s trebuhom za kruhom. Kar razkropili smo se,« je pripovedoval Anton. »Mene so dali k nekem Nemcu, ki smo ga poznali že od prej. Oče mu je pripravljal drva, zato sem vedel, da me vsaj ne bo pretepal. Star sem bil komaj dvanajst let. Pri tem Nemcu sem bil približno dve leti. Bil sem mu le hlapec, nikoli mi ni dal denarja, le hrane sem imel dovolj. Včasih me je udaril, a njegov sin, ki je bil duhovnik, ga je zaradi tega vedno grajal.«Ko je vojna pokazala zobe tudi v Bosni, so se razmere zaostrile. »Pravi šok je prišel, ko so partizani začeli osvobajati ozemlja. Pred njimi je moral bežati tudi moj gospodar. Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem bežal z njim? Prebili smo se do Dunaja, kjer smo doživeli bombardiranje. V tisti zmedi mi je uspelo zbežati in sem jo ubral po svoje …«Anton je pripovedoval zbrano, kot bi se vse zgodilo včeraj. Njegova žena Helena je skrbno poslušala in odobravajoče prikimavala. Resnica, ki sta jo nosila v srcu, se je razgrinjala pred menoj, včasih že na meji verjetnega. A Anton se je le nagajivo nasmehnil, počakal, da sem si vse zapisala, in nadaljeval:»Bil sem še smrkavec, a sem vedel, da mi ne bo nihče pomagal, če si ne bom sam. Na čudežen način sem se prebil do Maribora, kjer sem poiskal Rdeči križ. Dali so mi vozovnico za vlak. Odpeljal sem se do Celovca, nato pa peš v Škofjo Loko. Bil sem zapuščen, zanemarjen, poln uši, a se tega niti nisem zavedal. Vedel sem le, da moram najti sorodnike, če hočem preživeti. V Škofji Loki me je opazila gospa, ki se me je usmilila in odpeljala k sebi domov. Zgrozila se je nad mojim stanjem. Sleči sem moral obleko, ki so jo takoj zažgali, me okopali in mi dali nova oblačila. Počutil sem se kot nov človek. Nisem imel denarja, da bi se jim oddolžil, a gospa je le zamahnila z roko in mi zaželela srečo.«Iz Škofje Loke je Anton peš nadaljeval proti Poljanam. Spomini na otroštvo so ga vodili, nestrpno je čakal, da zagleda rojstno hišo. Imel je le majhen košček karte, ki mu je ostal od bombardiranja. Če je srečal Nemce ali domobrance, jim jo je pokazal, a so ga le napodili. Na Visokem sta ga presenetila dva partizana z brzostrelkama. Povedal jima je, da hiti k sorodnikom, in na kratko opisal svojo pot. Nejeverno sta zmajala z glavo in ga spustila naprej.A pred rojstno hišo je doživel hladen tuš. Na pragu ga je presenečena pričakala teta, ga debelo pogledala in navrgla: »Pa ne, da so ti Čužovci spet prišli nazaj!« Nato se je omehčala, ga povabila noter in mu dala jesti. Antonu ni preostalo drugega, kot da je ostal pri njej.
English (US)