Revščina in njeni zakladi

Piše: Gregor Lozar

Tiha voda, doma pa deda v steno meče. Robata in neosnovana šala, ki vseeno dobro opiše vtis, ki ga slikarka, pesnica in sedaj tudi pisateljica Nevenka Miklič Perne naredi na človeka. Ne primanjkuje ljudi, ki so glasnejši, bolj energični in vsiljivejši v borbi za pozornost, kot tudi ni dosti tistih, ki ne bi pospravili jezika za zobe, ko plaha, zadržana in prizanesljiva Nevenka spregovori. In prav to razmerje med sramežljivostjo in pikrostjo je stilski presežek, ki se vleče skozi varljivo preproste podobe njenega pesniškega in pisateljskega opusa.

Zbirka kratkih zgodb Revščina / zakladi, njen prozni prvenec, ki je izšel pri založbi Kulturni center Maribor, tako skozi dvajset zgodb prikazuje življenjske zgodivščine prvoosebnih junakinj ali junakinje. Spremljamo jo skozi službene in družinske zdrahe, vidimo, kako se sooča s preteklimi simpatijami, travmami in prijatelji; sledimo ji na morje in k zdravniku. Drža, ki jo pri tem zavzema praviloma anonimna pripovedovalka in junakinja, je koherentna in daje občutek avtobiografske podlage. Razen ko ne. In takrat postanejo stvari zanimive.

Ali pa obleka, kaj je bolj prefinjenega kot bela, kombinairana z mornarsko modro? Tudi vsi odtenki bež se popolnoma podajo zraven. Okusna, zadržana, skorajda klasična kombinacija se dobro poda junakinji, ki se giblje po samem robu vidljivosti. Njeno življenje je prikazano v zgodbah Ob petkih, Dragi starši, Odvečni čas. Bila je zanemarjen otrok in kot dijakinja je pri pouku zavohala svoje spolovilo. Od takrat je predana čistoči. Urejena obleka, čisto stanovanje, izkazovanje dobrote in spoprijemanje z nepredvidljivostmi življenja so bojišča volje in samopotrjevanja. Zaradi tukajšnjih zmag lahko reče: »Obvladam!« In telo? Telo je nekaj, o čemer se ne bomo pogovarjali. Obleka in zadržanost jo naredita nevidno, le debela črta pod očmi daje slutiti, da je nekoliko divja. Nemara jo najbolje označi stavek: »Telo je telo, nepopravljivo nesnažno.«

A opis obleke je vzet iz ženska iz zgodbe Guba in ženska, ki jo nosi je gornji diametralno nasprotna. Energična, ukazovalna, seksualno eksplicitna in preklinjajoča vodja sektorja, ki ji mož plačuje preživnino, ker si drugače ne upa. Takšno matrono – orisano še v zgodbah Vrednote in Se imaš že kaj rada – bi si zamislili v vse bolj kričečih barvah. Pogosto je povezana z razuzdanostjo, skorumpiranostjo, nestanovitnostjo in svojevrstno naivnostjo, zaradi katere precenjuje svojo moč. Zdaj stiska kremo iz tube in zelo počasi, ljubeče in skrbno maže svoje telo. Tako jo opiše pripovedovalka, tik preden ji nameni poslednje vprašanje: »Iskreno, kako je mogoče, da ljubi svoje telo?«

Kot dvojčici sta – bela asketinja in rdeča hedonistka – in običajno ne odgovarjata isti avtoriteti. Ena poskuša ustreči ravnateljici, ki jo pozna že iz srednje šole, ko sta bili še prijateljici in sta »ga skupaj srali«. Zdaj pa je postala specijalistka za ustrahovanje. Ta stroga, obsojajoča, sadistična pojava – večkrat zvedena na čisti pogled – je avtoriteta, pred katero se mora junakinja tako ali drugače izkazati. Vse tisto skrbno čiščenje, oblačenje, samodokazovanje – vse to je predstava zanjo. Najkasneje v zgodbi Čas izvemo, da je eno od njenih imen tudi mama.

Gospa, ki se je rada zabavala in ki pogosto ni bila dovolj močna, da bi poskrbela za hčer, usmerja pozornost iz telesa v svet. Vendar v svet instalira sadističen pogled, ki mu je nemogoče ustreči.

A junakinja zgodbe Se imaš že kaj rada – hedonistka – ne odgovarja isti instanci. »Bil je en profesor. […] Romanca se je končala čez nekaj mesecev, ko se je ustrašil njene brezbrižnosti do govoric, celo naslajanja nad njimi. […] Ponavljala je letnik, a naredila ga ni.« Šef, župnik, profesor, ata – po eni strani neusmiljeni in pripravljeni zatolči punco v kali, po drugi skorumpirani in nezmožni upreti se skušnjavam telesa. Spolnosti, alkoholu, nasilju.

Če primerjamo zgodbi Ata, kjer otrok pod pezo nasilja izprosi čudež, in Metafora, kjer ženska, ki se zruši pod težo podjetništva, najde notranje življenje, vidimo premik pozornosti iz zunanjega v notranji svet.

Telo kot travma. Vse prelahko bi bilo to telo opisati kot nevidno. Zdi se, da nas knjiga pelje po tej poti. Recimo v zgodbi Novo življenje, kjer Marija Breznik neizrekljivo bolečino posilstva naseli v zmeraj nove, izmišljene bolezni, samo da bi slišala, da je z njo vse v redu. Ali v Gnilem sadežu, kjer izpoved o zlorabi ostane neslišana. Ko se na koncu obupa skuša izraziti skozi dokumentarni film, pa notranja napetost junaka prežene v samomor. Travma je prikazana kot dogodek, ki ne more stopiti v govorico. Vrhunec te logike dosežemo v fragmentu Stvar: »Moji dragi, do samega konca me ne bodo spoznali!«

Ne travma ne slast ne moreta v svet, ne da bi ogrozili njegovo krhko ravnovesje. Ne da bi skorumpirali, razrušili, sejali kaos in razdejanje. Zato je telo nekaj, kar mora biti zadržano, skrito in zakopano. Kot zaklad? In svet? Bojno polje, ki zahteva neskončno skrb. Svet kot staro, a dobro negovano oblačilo – a nemara ne nudi ničesar razen utvare. Poskrbiš, da so otroci čisti in zlikani – in mož te prevara. Greš se stuširat – in otrok pade iz balkona. Včasih se zdi, da človek ne more narediti nič prav. In zelo mogoče je, da je prav to morala te zgodbe: smrtonosni zaklad in neskončna revščina.

A nekaj nenavadnega je v teh spregledanih pojavah. Zadnji dan počitnic, recimo: ata gre po nakupih, mama se tušira, otrok pade s balkona in umre. Mama, ki se za trenutek posveti svojemu telesu. Ata, ki skoči po kumaro. Otroci, za katere takrat nihče ne skrbi. Neskončno zahtevni otroci iz zgodbe Dragi starši. Ali Tatjana, ki se je v zgodbi Križ polulala v cerkvi. Nemara zato, ker je pred mašo nihče ni vprašal, če mora na stranišče.

Zanemarjeni otroci so že od nekdaj znak revščine. Ali Udejanjanje dobrote: mama v boju z lastno preteklostjo, z lastno zanemarjenostjo, skrbi, da bodo otroci čisti in zlikani. Popravek – da bodo vsi videli, kako so čisti in zlikani. In mož, ki se čuti zapostavljenega in ne pride na večerjo. A ne odmeva v njem kruta postava očeta, ki je pripravljen požgati svet, ker se ne more upreti skušnjavi telesa? Zapuščeni otroci, ki bodo moledovali za pozornost, kot Klara, ki se je pogorljivo nasmehnila mlademu kaplanu?

In Jakob? Avtistični otrok, ki spušča glasove v cerkvi in v katerem verujoči ne vidijo Boga? Tako globoko zlit s skrbjo in bolečino, a vendar nezvedljiv nanju. Kaj pa ostane tukaj – med svetom, razpetim med trud in ponos, ter telesom, razpetim med užitek in bolečino? Kaj je tukaj ostalo nevidnega? Trenutek miru, ki si ga privoščimo. Deljena intima. Predanost otroku. Ljubezen? Beseda, ki jo komaj upamo zapisati, a vendar spremeni način, kako beremo zgodbe. Nevidna, a zmeraj na očeh. Zaklad.