Čigave oči? Jasno strukturirana koreografija, lahkotnost ter perfekcija izvedbe Patricije Crnkovič!

1 day ago 11

ARTICLE AD

Plesna predstava Čigave oči? je nov avtorski projekt Patricije Crnkovič, premierno uprizorjen 21. maja na malem odru Centra Kulture Španski borci v trajanju 40 minut. Ogled je sledil na reprizi 20. junija v Domu kulture Kamnik, v več namenski dvorani Kluba Kino dom, ki so jo tokrat namenili še plesni produkciji.

Plesalka, koreografinja in pedagoginja Patricija Crnkovič je že zarana začela s plesnimi koraki in to v vrtcu, nato je sledilo njeno športno plesno urjenje v Plesnem klubu Kazina. Pod okriljem PK Kazina je bila Patricija sila uspešna in si prislužila vrhunska priznanja ter odličja. Leta 2013 je prvič zastopala Slovenijo na plesni Evroviziji mladih plesalcev, za ta veliki mednarodni uspeh je prejela zlati znak Olimpijskega komiteja za športne dosežke leta 2013, že naslednjega leta je v članski kategoriji postala svetovna prvakinja show solo, svetovna prvakinja v kategoriji jazz solo in svetovna vice prvakinja v modern solo. Istega leta je po izboru Plesne zveze Slovenije imenovana za naj plesalko leta in je postala Športnica leta Občine Kamnik, kot tudi prejemnica nagrade mala statua, najvišjega priznanja Olimpijskega komiteja Slovenije za ne-olimpijske discipline. Medalje se vrstile tudi 2015 in 2016 v solo konkurencah modernih tekmovalnih plesov. 2017 pa se je drugič udeležila mednarodnega tekmovanja plesne Evrovizije mladih plesalcev, ko je z lastno koreografijo osvojila 2. mesto. Ob vseh teh dosežkih je Patricija Crnkovič zaključila še šolanje na bežigrajski gimnaziji in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

Ob najinem pogovoru o njenih uspehih je med drugim dejala, da se za svoje mednarodne dosežke mora še posebej zahvaliti baletni prof. KGBL Marinki Ribič, ki ji je svetovala glede kvalitete in možni izraznosti giba. Sodelovala in nastopala je v predstavah Mladega slovenskega baleta (MBS), v tem okvirju tudi sodelovala z baletnim ansamblom Ljubljana in Maribor. Že kot 18-letno dekle je imela jasno vizijo o svoji plesni bodočnosti, da se bo posvetila profesionalni plesni karieri, v eni svojih izjav jo še opredelila: ‘Če ne plešem en dan, mi nekaj manjka. Če ne plešem dva dni, me srce boli. Če ne plešem tri dni, me več ni.’

Kar je želela, je ustvarila že leta 2020 z diplomo iz plesa in uprizoritvenih umetnosti na akademiji Codardts v Rotterdamu. Leto kasneje se Patricija Crnkovič predstavi v sodobnih plesnih sferah z avtorskim solo plesom Lačni duhovi ter postane dobitnica zlatega priznanja na Državnem tekmovanju mladih ustvarjalcev OPUS 1. Uvrstila se je na Mednarodno tekmovanje OPUS 1 v Celju /JSKD RS, ko je njen avtorski solo bil izbran še v program mednarodnega festivala sodobnega plesa Fronta@ 2021, nato je sledil še nastop na Živi, festivalu plesne ustvarjalnosti mladih/ JSKD RS.

In kot kaže, se je Patricija Crnkovič osvobodila svojih nekdanjih tekmovalnih plesnih spon, v katerih se je izoblikovala kot odlična plesalka mnogoterih plesnih zvrsti. Kot mlada ustvarjalka je uprizorila več avtorskih projektov v koprodukciji SNG Nova Gorica, Zavod Scaramouche, Zavod En-Knap in Adrian film. In se s svojim prvencem, solo plesno predstavo Zgubani časi 2022, predstavila na odru Kulturnega doma Kamnik v koprodukciji Zavoda za kulturo Kamnik.

S Tejo Poljanšek sta leta 2023 postavili avtorski plesno-glasbeni projekt na gradu Zaprice Kamnik Vmesni obred (očiščenja in vračanja k naravi), v koprodukciji medobčinskega muzeja Kamnik.

Z letom 2022 se je pričelo Patricijino sodelovanje s plesalko, koreografinjo in pedagoginjo Tjašo Bucik, ko sta intenzivno ter nadvse uspešno sodelovali na novodobni plesni sceni, se predstavili v virtualni resničnosti s projektom Tebi (pod okriljem Odra 360°, potom razpisa Zavoda En-Knap); in je že sledila plesna predstava Od blizu( produkcija Adrian film, koprodukcija Zavod En-Knap), kot tudi njuna miniatura Vert, ki je bila del več mednarodnih festivalov ter tekmovanj. Sledila sem praktično večini avtorskega opusa Patricije Crnkovič, ko se v svojih plesnih poslikavah in raziskavah poglabljala v sfere možnih in še ne odkritih čustvenih globin, tudi jih vsakič znova dramsko dorečeno oblikuje, ko ji verjameš in se te dotakne dramatika njene plesne izpovedi.

Po ogledu predstave Čigave oči? pa lahko rečem, da Patricija Crnkovič odpira nov list ustvarjalnosti, ko v svoji aktivni, vendar nemi komunikaciji z lastnim telesom, želi v telesni snovnosti zaznati svoj ustvarjalni utrip in mu tudi zna slediti. Ko ni vodilo le misel, ampak živa telesna substanca.

Predstava se začne z osvetlitvijo plesalke z dvema reflektorjema, postavljena tik pred njo (oblikovanje luči Hotimir Knific), ki senčita podolgovato senco njenih raztegov, možno predpripravo za nastop, medtem ko se ob plesalkinem hrbtu navidezno zliva želatinasta vodena tekočina, podlaga mnogih mehurčkov, ko se sence okončin razpotegujejo v višave, senca trupa pa se gomila, kot bi nalagala skrita bremena trupa. Plesalka je odeta v črni komplet topa in kratkih hlač, z oranžno srajco čez hrbtišče. Počasi se zazna še tihoto ambientalne glasbe (avtor glasbe: Gašper Selko; glas, soustvarjanje glasbe: Teja Poljanšek), ki sledi gibanju plesalke, ko se razdaja plesu in svetu showa. V nekem trenutku se uzre kratki video posnetek (oblikovanje videa in fotografij: August Adrian Braatz), na katerem se zazna vrvež mladih, torej ni osamljena, ampak je del glasne in vesele mlade druščine. Glasba se skoraj neopazno spreminja v zvočno podobo neštetih različic ( soustvarjanje: Ajda, Alisa, Barbara, Dora, Doris, Ema, Enja, Hannah, Julija, Katarina, Lana, Lea, Lina, Manca, Mina, Nataša, Nika, Romana, Rosalie, Sara, Tatjana, Tea, Teja, Teja, Taja, Tina, Tjaša, Uma, Živa), ko se v enem trenutku zasliši tihi glasek, rahlega popevanja, ja to je bil Patricijin glas, ki se je sprostil iz prepone, kar je vadila in udejanjila in mi zaupala po koncu predstave.

Njena gibka lahkotnost in perfekcija izvedbe kar razbremenjuje, k temu pripomorejo še nje lični ter zvedavi pogledi. Nato v trenutku nastopi sprememba, ko telo zamrzne, ona pa odprtega pogleda zre v gledalce: ‘Kaj išče, hoče?’ Mogoče poskuša dobiti svoj odsev v očeh gledalcev? Zamrznitve se pospešujejo, ko dojameš, da jo nekaj moti, in bo gotovo nastopila sprememba. Enostavno izstopi iz show ambienta, se odstrani, ter na novo koraka po odru s (pre)veliko srajco, ga zaokroži in se prepusti tlom, kjer se prične njeno gibko posvečanje lastnemutelesu, ko ga pospešeno razteza, raziskuje, naenkrat pa nepričakovano kar zagrize v meseno maso in jo sesa. Znova nastopi vprašanje: ‘Čemu?’ Možni odgovor bi bil, da bi prišla bliže telesu, da ga začuti, obudi, da neobremenjeno sodelujeta v skupni sinergiji in ne nazadnje, da najde sebe. Proti koncu se v poltemi sede postavi v meditativno pozicijo, tudi vstane ter zakoraka proti robu odra. Luči se prižgejo in sledi poklon, ki se ponavlja ob aplavzu. Meditacija v poltemi nekako da misliti, da predstava Čigave oči? še ni zaključena, kar je Patricija tudi potrdila.

V predstavi Čigave oči? se že ob samem naslovu osredotoča na obojestranske poglede, na te na odru ter tiste na prizorišču, ko akterka privablja poglede gledalcev, ki jo spremljajo, ko tudi oni sledijo njej s pogledi; sicer je pomembno: Kdo gleda? In koga gleda?

V gledališkem listu se konkretno opredeli pogled, ki telo objektivizira, vrednoti, racionalizira, seksualizira… kar ni nič drugače, kot v vsakdanjiku.
Patricija Crnkovič se je zanimivo usmerila v zahtevno raziskovalno tematiko: kako vstopiti v telo in ga začutiti; kar je želja in je neznanka. V prvi fazi uprizoritve ji je uspelo oblikovati zunanji pogled na telo, ki ga kot akterka doživlja ter lahkotno razvija v svoji mladostni koreografiji showa, ob zamrznitvah pa nakaže, da se njeni pogledi ter želje usmerjajo drugam in to v lastno telesnost, ki se v tej prvi fazi zazna kot bolečino fizisa-telesnega.

Predstava je zaokrožena, koreografija jasno strukturirana, ob dramaturškem svetovanju: Zala Mojca DeLyria in koreografski podpori Tjaše Bucik in v zahvali: Leji Jurišić, Tilnu Jerasu, Alešu Skazi in Aksel d.o.o. Predstava je nastala s partnerji: Center kulture Španski borci, Javni zavod za kulturo Kamni in Libero Dance Center.

Read Entire Article