Lokalne legende: »Muzika nima okvirjev. Ali ti je všeč, ali ti ni.« – Andrej Šik, Dance Mamblita

Izolan Andrej Šik je glasbenik od glave do pet in s tem se strinjajo vsi, ki so nanj na svoji življenjski poti že naleteli. Na svoji terasi v Dekanih me je sprejel ob zvokih bobnov in bas kitare, ki so se vili iz zvočnika njegovega telefona, na katerem je bilo moč zaslediti koncert japonskega dvojca, ki je »zažigal« na odru. Prav ta zvrst, postpunk, je nekako najboljši približek glasbi, ki jo izvaja tudi sam v skupini Dance Mamblita, s katero je zaslovel že pred dvema desetletjema. Takoj je začutil, da bo šlo za uspešno zgodbo, saj so bili vsi člani v podobnem življenjskem trenutku. Vselej je vesel, ko jih ljudje širom Slovenije prepoznajo. Še posebej jih je navdušilo občinstvo na prireditvi Red Bull Goni Pony, ko so 100 metrov pod Vršičem ljudje prepevali z njimi in so vsi skupaj spodbujali kolesarje pri napornem vzponu. Opaža, da nimajo specifičnih poslušalcev, saj je njihova glasba namenjena vsem. »Muzika nima okvirjev. Če ti je všeč, ti je. Če ti ni, ti ni.«

Priljubljeni Šiksi se je že v drugem razredu osnovne šole odločil, da bo pevec. Na televiziji je občudoval različne izvajalce, sam pa je svoje ustvarjanje snemal na kasetofon. Leto kasneje ga je mama skupaj s sestro vpisala v glasbeno šolo (učil naj bi se igranja kitare), kjer so ga po pevski točki zavrnili, češ da nima posluha. Malce ironično je to, da so starejšo sestro, ki je igrala na klavir, vzeli medse, saj se danes rad pošali, da ima sam štiri izdane plošče, medtem ko se ona klavirja sploh ne dotakne. »Od vedno sem stavil na ta ’filing’ za glasbo. Posluh je del ‘filinga’ in je zelo pomemben, lahko pa slišimo na svoj način. Ko mi nekdo reče, da to ni pravilno, mu povem, da je glavno pravilo to, da ni pravil. Ali je dobro ali ni dobro.«

V osnovni šoli je rad poslušal Deep Purple, The Doors, Nino Hagen, kasneje tudi Dead Kennedys, Bad Religion, Franka Zappo, The Cure, Donalda Fagena, Motorhead ter NOFX. Glasbenik je bil tudi njegov oče, in sicer harmonikar, sam pa se je navdušil za bas kitaro. Prvih korakov se je naučil pri legendarnemu Davorinu Severju, ki ga je vpeljal v rock’n’roll. Basist pa je bil tudi Andrejev vzornik Dušan Kojić – Koja, član nekdanjega kultnega banda Disciplin A Kitschme (nekdaj znanega kot Disciplina kičme). Imel je to čast, da je dvakrat z njim celo nastopil, sicer pa je bil na vseh njegovih koncertih v koprskem MKC. »To, da sem se pogovarjal z njim, je bilo nepredstavljivo. Začutil sem ga, čeprav si nisva uspela povedati vsega. Bil je inovator, predvsem pa originalen. Ni imel kopije, podobno kot AC/DC. Dokazal je, da je možno z enim inštrumentom napolniti zgodbo. Ko sem tri leta služboval na barki, sem imel v kabini njegov plakat.«

Gospod Šik se je ljudem usidral v spomin zlasti z organizacijo dvanajstih edicij festivala Izola mjuzik fest, na katere je zelo ponosen. V Izolo je v tem obdobju uspel zvabiti več kot sto izvajalcev, od glasbenih skupin iz slovenske Istre in ostalih delov Slovenije do mednarodnih bendov iz držav bivše Jugoslavije. Lokacije dogodka so se menjavale od Belvederja, Hangarja do letnega kina Arrigoni. Po njegovih besedah pa je bil festival iz leta v leto boljši.

Šiksaldo je prav tako vzdevek, ki so mu ga nadeli prijatelji. Morda zato, ker je strasten nogometni navdušenec in je igral na istem položaju kot Ronaldo? V domači Izoli je treniral vse do mladinskih kategorij, z malim nogometom pa se je ukvarjal tudi kasneje, v zrelejših letih. Igral je tudi rokomet ter namizni tenis, kjer je osvojil kar nekaj medalj. Za razliko od današnje mladine so se takrat veliko igrali tudi na ulici, ki je bila sveta. Vozili so se z motorji, igrali skrivalnice, kavboje in indijance, streljali z lokom, skratka domov so prihajali s potolčenimi koleni.

Malokdo ve, da je bil v generaciji prvih šolanih reševalcev iz vode, ki jim je Hotel San Simon plačal šolanje v Ljubljani in Portorožu. V petih letih delovanja se mu ni pripetila niti ena težja nesreča, vse do zadnjega dneva, ko je starejšega gospoda v morju doletel infarkt.

V karieri se je sicer preizkusil še kot strojnik na barki, kjer je prepotoval velik del sveta, bil je taksist in menedžer za Wrigley, zdaj pa je mezdni delavec in dostavlja hitro pošto. Ponosen je, da je Izolan in to dokazuje tudi z nalepko na svojem avtomobilu. Še dandanes se spominja trenutka kurje polti, ko je prišel iz vojske iz Pulja in se mu je z Belvederja pred očmi prikazala Izola.

V prostem času si rad ogleda kakšno gledališko predstavo sina Matije, na katerega je zelo ponosen in pravi, da je kralj oziroma car. Vesel je, da je tako kot on človek na pravem mestu, saj se je že od malega ukvarjal z igro, hkrati pa je poudaril, da je veliko boljši od njega.

Andrej Šik si želi v prihodnje še naprej potovati. Na svoji glasbeni poti ima tudi neuresničeno željo, in sicer nastop Dance Mamblite na Japonskem. V preteklosti so že imeli pomisleke o tujini, zdaj pa so ambicije vseh članov končno podobne. »Če nas bodo imeli ljudje, ki spremljajo to sorto alternative, radi, ni dvoma, da nam ne bi uspelo.« Zanimiv pogovor z lokalno legendo sva zaključila z življenjskim motom, ki ga spremlja, to pa je: »Stay alive!«

Andraž Velkavrh