Ko bi vedeli, kako vaju imam rad

1 day ago 7

ARTICLE AD BOX

Ko bi vedeli, kako vaju imam rad

Ani in Neli sta prijokali na svet v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Rodili sta se doma, v neki starejši hiši, na pol razpadajoči, v kraju bogu za hrbtom. Porodnici je pomagala vaška babica. Ženske so rojevale doma, porodnišnice, ki je bila v Ljubljani, več kot devetdeset kilometrov stran, jih je bilo strah.

»Najin oče je bil na orožnih vajah, zato ni vedel, da je mami predčasno rodila. Porod je trajal in trajal, babica ni niti slutila, da se v maternici skrivava dve. Kaj točno se je zgodilo kmalu po najinem rojstvu, ne veva. Mami je zaradi izčrpanosti, krvavitev ali zaradi odpovedi srca naslednji dan umrla. Toliko je menda še bila pri sebi, da je naju vzela v naročje in poljubila,« se spominjata dvojčici Ani in Neli.

Skrb za deklici je prevzela mamina mlajša sestra Jelka, stara komaj 17 let. Vaška babica, ki se je zaradi smrti svoje varovanke žrla, da se bolj ni mogla, je naredila vse, da so dojenčici izmenično dojile ženske iz vasi in tudi okolice.

JLA je imela svoja pravila, njun oče Rajko se je lahko vrnil domov šele, ko so mu to dovolili. Ženo so mu že pokopali, hčerkic pa pri najboljši volji ni znal negovati. Tako je bila Jelka prisiljena, da še naprej skrbi zanju. Malo jo je k temu gnala vest, malo pa njeni starši, ki jih je hčerkina smrt zelo prizadela.

»Spomini na otroštvo so zelo lepi,« pravita dvojčici. Danes sta stari 'nekaj petkov' več kot sedemdeset let, njuna krušna mama jih ima 87. Težko bi našli družino z bolj ljubečimi odnosi, kot so njihovi.

»Ko se je oče vrnil z orožnih vaj, je nemudoma začel iskati službo. Dobil jo je šele čez čas. Doma so imeli star bicikel, s katerim je vsak dan prevozil dvajset kilometrov v eno smer in dvajset nazaj domov. Kar pomniva, je bil skromen človek, morda le malo preveč zagrenjen. Rad je sicer pel slovenske narodne pesmi, v najini družbi se je tudi smejal, a ko je bil sam, je bil zmeraj zelo žalosten.

Čez kakšna tri leta se je poročil z Julko, kaj pa mu je drugega kazalo? Rodila sta se še bratca, ki pa ju, žal, ni nikoli imel tako rad kot naju. Zaradi tega sta se z Julko pogosto prepirala. Le takrat, ko je med nas delil kakšne dobrote, je bil zmeraj pravičen. Nikoli nama ni dal več kot bratcema. Julko je imel po svoje rad, čeprav je ni ljubil kot najino mamo – njeno sestro.

Julka se je zaposlila šele takrat, ko sva se poslovili od osemletke. Še zmeraj smo živeli v tisti stari hiši, pozimi nas je pogosto zelo zeblo. Oče in Julka sta spala v kamri, mi, otroci, pa v hiši. Oče je ponoči dvakrat vstal in naložil polena na ogenj. Če tega ne bi storil, bi lahko še zmrznili, kajti izpod vrat in skozi vegasta okna je nenehno vleklo. Nekoč so se starši odločili, da bi bilo dobro, če bi zgradili lastno hišo. Odločitev je bila nujna, saj so nam na krajevni skupnosti že večkrat zagrozili, da bodo 'naslednje leto' zaradi širitve ceste podrli tudi našo bajto. A kako zgraditi hišo, če pri hiši ni čisto nič denarja? Oče in Julka sta šla s težkim srcem od soseda do soseda in jih 'fehtala' za pomoč.

Nista ostala praznih rok. Ljudje še niso pozabili tragedije, ki se je zgodila, ko nama je na porodu umrla mama. Tako sta dobila v dar nekaj zemlje, smreke za ostrešje, eden od vaščanov pa jima je obljubil, da bosta v njegovi 'ceglavnici' lahko naredila opeko. To, kar je sledilo, ni bilo človeško. Koliko 'matranja', odpovedovanja, garanja! Spomniva se, da nas je mama posadila v samokolnico, potem pa nas je odložila na bregu potoka na odejo, sama pa je gazila po vodi, odbirala kamne, jih zlagala v samokolnico in jih odpeljala na parcelo. Mirno smo čakali, da se vrne. Kaj, ko bi bili takšni, kot so danes otroci? Ne bi bilo nič čudnega, če bi padli v vodo in se utopili.

Konec tedna nas je na kosilo povabila stara mama. Verjetno je slutila, da smo čez teden doma komaj kaj jedli. O mesu smo lahko le sanjali. Nikoli ga ni bilo na mizi. Nikoli nisva nosili spodnjega perila, ker zanj ni bilo denarja. Mama Julka je izgubila dva sprednja zoba, ni šla k zobozdravniku. Le enkrat so jo prišli iskat z rešilnim avtom in jo odpeljali v bolnišnico, ker je splavila otroka. Ko sva prišli iz šole, je oče sedel na klopi pred hišo in jokal. Potem naju je stisnil k sebi in se sam pri sebi spraševal, kaj je naredil hudega, da ga Bog kar naprej 'štrafa' …

Dopoldne je bil v službi, ob treh je prikolesaril domov, pri vratih ga je že čakal stari oče, da mu je šel pomagat na njivo ali pri košnji. Okoli šestih se je vrnil, spet sedel na kolo in se odpeljal na parcelo, kjer je čisto sam zidal hišo vse do trde teme. Ljudje, ki so hodili mimo, so se zgražali, ker ni naredil tudi kletnih prostorov, kot je bilo takrat v navadi. Hiša je bila zato veliko manjša in bolj priročna. Le pri betonski plošči in pri postavljanju ostrešja mu je pomagala vsa vas. Klobase in zelje pa je skuhala stara mama. Vselili smo se čez tri leta. Izdelani so bili samo trije prostori pa še to ne povsem. Na tleh je bil surov beton, denarja za lesen pod ni bilo. Dobri ljudje so za naju pripeljali dve stari postelji, a bili sta najini. Kakšno veselje! Bratca sta spala v zakonski postelji. Spomladi se je ata lotil peči. Nekje je staknil odslužene pečnice. Veliko jih je bilo poškodovanih, zato je lahko naredil le divan peč, a se nismo pritoževali. Ko smo zvečer odprli vrata obeh spalnic, smo vedeli, da nas ne bo več zeblo.

Ne oče ne mama Julka nista nikoli počivala. Ves čas sta nekaj delala. Prosti smo bili ob nedeljskih dopoldnevih, ko smo šli k maši, ata pa je potem zavil še v gostilno na kozarček vina. Le v službo se ni več vozil s kolesom, temveč z avtobusom. Ko je eden od njegovih sodelavcev začel doma mizariti, je pomagal tudi njemu. Sam je naredil postelji za bratca, nekaj kuhinjskega pohištva, mizo za v hišo. Severno stran hiše je najprej obil z deskami, čeznje pa je potem položil še opaž. 'Pred burjo se je treba zavarovati,' je razlagal mami Julki. Bil je zelo droben, eno uho je imel večje od drugega. Vse življenje je samo dajal, nikoli ni pričakoval, da bo dobil kaj vrnjeno. Bili sva že v osmem razredu, sedeli sva na peči in brali. Pa je prisedel, naju stisnil k sebi in rekel: 'Ko bi vedeli, kako vaju imam rad!' Trenutek je bil čisto vsakdanji, nič posebnega, a tako čaroben, da ga ne bova nikoli pozabili.«

Ani in Neli sta bili zelo povezani. Oče in Julka sta upala, da bo tako ostalo do konca življenja. Ker je družina živela v težkih razmerah, sta vedela, kako pomembno je, da ima človek ob sebi nekoga, ki ga lahko prosi za pomoč. Žal sta se njuni poti ob koncu srednje šole ločili. Ani se je zaposlila, Neli pa se je preselila v Ljubljano in se vpisala na fakulteto. Bila je veliko bolj ambiciozna kot sestra. V življenju je želela nekaj doseči, zaslužiti veliko denarja, da bi lahko vrnila staršem vsaj delček tistega, kar je od njih dobila.

»Z Neli sva si ves čas dopisovali. Še zmeraj hranim tista pisma, na tisoče jih je! Tudi po dvakrat, celo trikrat tedensko sem ji poročala o vsem, kar se je dogajalo doma in na vasi. Brata sta prav tako obiskovala srednjo šolo, a nista bila tako pridna, kot sva bili s sestro. Hodila sem v službo, pomagala Julki, tudi njima. Na srečo sta šla pri 18 letih k vojakom, po 14 mesecih sta se vrnila za spoznanje pametnejša,« pripoveduje Ana.

Potem pa nadaljuje: »Moja kalvarija se je začela, ko sem spoznala Borisa. Bil je kakšno leto starejši od mene, prijeten, zelo lep fant. Ker v njegovih očeh tudi jaz nisem bila napačna, sva se začela družiti. Potem sem zanosila. Ko je izvedel, je čez noč izginil. Je to storil na željo svoje mame, ki me ni marala, ali se je tako odločil sam, ni pomembno. Rodila sem dvojčici, žal je ena na porodu umrla. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi rojevala v porodnišnici? Poskušala sem biti najboljša mama, a mislim, da mi na začetku ni uspelo. Skrb za Polonco je prevzela Julka. Na vasi vrtca ni bilo, po treh mesecih porodniškega dopusta sem se morala vrniti v službo. Zgodovina se je ponovila, moja hčerka je imela ne le dve, temveč celo tri mame …

Neli se je domov pogosto vračala, veliko se je ukvarjala s punčko, zelo jo je imela rada. Sama se je zaklela, da otrok ne bo imela. Prvič sva se resno sporekli, ko sem ji omenila, da ves čas hrepenim po moškem, ki me bo imel rad. Kar pihala je, ko sem trdila, da Boris ni bil nič kriv, da je najino zvezo razdrla njegova mama. Po svoje sem bila mičkeno trčena, saj sem verjela, da se za lepo zunanjostjo skriva tudi lepa duša. Moški, ki ni bil lep, me ni zanimal.

V tovarniški menzi se je zaposlil nov kuhar, Lovro. Bil je malo mlajši od mene, postaven, lepo je pel, bil je tudi odličen plesalec. Malo me je motilo, ker še ni odslužil vojske, a ne preveč. Začel me je zalezovati, vabiti na veselice, pisaril mi je pisemca, ki so mi jih potem prinašali sodelavci na mizo. Bila sem v devetih nebesih. Preden je šel v vojsko, sem zanosila. Ne vprašajte, kako je bila Neli jezna name! Nič ni pomagalo, bila sem presrečna! Vsak teden sem Lovru pošiljala denar, nikoli ga ni imel dovolj. Včasih sem imela občutek, kot da ga razdaja še med druge vojake, s katerimi je bil v četi. Po hčerkinem rojstvu sem ga obiskala v Tuzli, kjer je bil v prekomandi. Res sva bila lep par! Najela sva sobo in se ljubila od jutra pa do večera. Niti slutila nisem, da sva spočela še enega otroka …

Ko se je vrnil, sem bila že v šestem mesecu. Nosečnost je bila težka, vsakih pet minut sem morala na stranišče, obraz sem imela zabuhel, pa ne vem, zakaj. Ko me je videl, mu nisem bila všeč. Imela sem vse pripravljeno za slavnostno večerjo, a se je izgovoril, da mora domov, da je tako obljubil mami. Verjela sem mu, čeprav zelo nerada. Ni šel domov. Vso noč je pil s prijatelji – in to za moj denar. Vmes so bile tudi ženske, niso se samo gledali. Čez kakšen teden se je ves povaljan pojavil na pragu.

Razlog: zmanjkalo mu je denarja. Pričakoval je, da bom odprla denarnico in mu ga dala. Seveda mi ga nisem. Udaril me je, zbrcal na tla in tepel toliko časa, dokler ni opazil, da sem začela krvaveti. Julka ga je med zmerjanjem napodila iz hiše, oče je od soseda poklical rešilni avto. Žal sem izgubila otroka. Dečka. Padla sem v depresijo, razmišljala sem samo o tem, kako lepo bi bilo, če bi lahko umrla.

Julka in ati sta pazila name noč in dan, skrbela za hčerki, me negovala in spodbujala, da bo še vse dobro. Neli je prihajala, kadar je le lahko. Vsem moškim razen očeta je rekla, da so 'prasci'. Nekoč me je obiskal Lovro. Neskončno sem se ga razveselila. Kako me je prizadelo, ko je – ne da bi rekel dober dan – zinil, da potrebuje denar. Skuhala sem mu kavo. Takrat se je zelo težko dobila, a zanj bi žrtvovala vse, kar bi le lahko. Povedal mi je, da bo kupil kitaro, ustanovil ansambel, poleti pa igral na veselicah in na prireditvah Pokaži, kaj znaš. Dala sem mu vse prihranke, prepričana, da bova kmalu spet skupaj. Žal se to ni zgodilo. Čeprav je pustil službo, veseljačil, bil večkrat pijan kot trezen, je bil še zmeraj lep moški. Ženske, tudi moje prijateljice in sovaščanke, so se lepile nanj. Brez slabe vesti so mi potem gledale v oči in se mi prilizovale. Trajalo je leta, da sem prišla k sebi in se sprijaznila, da nikoli ni bil moj in nikoli ne bo.«

Neli je ubrala drugačno pot. »Moški me niso nikoli pretirano zanimali. Nihče med njimi ni očetu segel niti do kolen, zakaj bi se ukvarjala z njimi? Vrgla sem se v študij, za seboj imam zgledno akademsko kariero, tudi denarja mi ne manjka. V preteklosti sem veliko pomagala Ani, skupaj smo obnovili hišo, imam garsonjero v bližini Poreča. Še zmeraj sodelujem pri različnih projektih, zdi se mi, da sem pri dobrih sedemdesetih še veliko bolj aktivna kot sem bila v mladosti. Neskončno imam rada nečakinji, zdi se mi, kot da sta moji.

Vesela sem, da sta nam oče in mama Julka ustvarila dom, kamor se rada vračam, kjer mi je lepo. Najtežji trenutki so bili, ko smo se poslovili od očeta. Vsak dan se spomnim nanj, če ne drugače, pa v molitvi.«