Vrhunski plesalci mariborskega baleta z vrhunskim Clusterjem Edwarda Cluga!

Oder mariborskega gledališča se je 7. marca prelevil v koreografsko izpoved Edwarda Cluga, v kateri nam je umetnik skozi najprodornejše umetniške vizije človeškega telesa in gibanja predstavil svoj edinstveni koreografski svet.

Na ambientalno glasbo Milka Lazarja in skupine Radiohead umetnik izpoveduje ‘imaginacije in magični svet hipnotičnih sanj, ob enem pa razkriva tudi pomembno družbenokritično no-to, saj si ustvarjalec pri svojem raziskovanju različnih bivanjskih in družbenih tematik vselej prizadeva (p)ostati odprt do vsega drug(ačn)ega in predvsem vsega človeškega’. (gledališki list)

Edward Clug

O Edwardu Clugu baletnemu plesalcu, koreografu in predvsem Umetniku z veliko začetnico, ki ga je življenjska pot iz rodne Romunije zanesla v Slovenijo, kjer je tudi ostal in si ustvaril svoje profesionalno in osebno družinsko domovanje, ne bom izgubljala besed. Naj ponovim le že večkrat povedano, da je njegova umetnost že davno prešla meje naše države, in bogati kulturno-umetniško življenje ljubiteljev plesa, umetnosti in estetike po Evropi in svetu. Mariborski balet pod Clugovo taktirko že leta gostuje na največjih svetovnih odrih, kar slovenski balet postavlja na mesto prepoznavnih baletnih ansamblov v svetovnem merilu in zagotovo pripomore k širši prepoznavi naše idilične podalpske dežele.

Baletni večer Cluster je sestavljen iz štirih delov: Proof, mutual comfort, Handman in Cluster.

Veliko koreografij Edwarda Cluga smo že videli na mariborskem odru, ljubljanska (in druga) publika pa lahko v njegovih delih uživa ob čestih gostovanjih mariborskega baleta v Cankarjevem domu in na Festivalu Ljubljana, tako, da sem (smo) na petkovi premieri upravičeno pričakovali vrhunskost, ki smo jo seveda tudi dobili. Posebnost tega večera je zagotovo izvirna postavitev vseh štirih koreografij za nizozemski NDT2 (Netherland Dance Theater 2), ki že leta predstavlja eno najprodornejših evropskih gledališč z izjemnimi plesalci, ki brez dvoma predstavlja nedosežno destinacijo marsikateremu baletnemu plesalcu, saj tam lahko zaplešejo le ‘najboljši’. Kreirati za takšen ansambel zagotovo iz koreografa izvablja njegove največje potenciale, saj fizičnih omejitev praktično ni, plesalci so vrhunski v svoji klasični in sodobni tehniki, kot tudi umetniškem izrazu, koreografove možnosti so brezmejne.

Lahko si le zamislimo, kako je Clug svoj zapleteni koreografski besednjak še dodatno začinil ob inspiraciji in sodelovanju takšnega baletnega ansambla. Zahtevna naloga je doletela mariborski ansambel – pripraviti in izvesti štiri krajše koreografske celote po nasledstvu NDT2. Velik, ogromen zalogaj, kateremu pa je bil mariborski baletni ansambel kos v vseh pogledih. Upravičeno so poželi bučne ovacije po vsakem posameznem delu, upravičeno se je publika dvignila na noge takoj, ko se je večer odvil h koncu, bili smo priča vrhunskim umetnikom, ki nam pripovedujejo vrhunsko umetnost. In verjamem, da se aktualna izvedba lahko brez težav postavi ob bok fenomenalnemu nizozemskem ansamblu. Koreografske stvaritve so kulminirale iz dela v delo, nas na koncu vpletle in zapletle v svoj klobčič, ostali smo brez daha! Proof, mutual comfort, Handman in Cluster so narejene za manj številčni ansambel, zato je Clug iz svojega ansambla izluščil plesalce-ke, ki najbolj ‘obvladajo’ njegov plesni jezik in jim (verjetno) v tem pogledu najbolj zaupa. V vseh štirih delih se je tokrat pojavila le Asami Nakashima. Moj globok poklon, saj že samo fizično zdržati takšen maraton zasluži posebno priznanje, ob tem pa nas je Asami ponovno prepričala tako tehnično kot izrazno skozi svojo zrelo umetniško prezenco.

Pravzaprav moram izpostaviti prav vsakega plesalca in plesalko v tem sijajnem večeru, saj so kot brezhibni posamezniki blesteli v solističnih scenah ter se z matematično natančnim delovanjem, začrtanim v Clugovi glavi, združevali v duete, tercete in zavozlane kompozicije klobčiča. Hitro, precizno, energično, bliskovito, na videz morda za nekoga preveč ‘hladno preračunano, v Clugovem stilu’? Pa vendar Clug skozi naraščajoče fizične napore, ki plesalce večkrat postavljajo na rob mogočega in preizkušajo zadnje atome njihove vzdržljivosti, pripelje na plano najgloblje občutke, strahove, vprašanja in dileme. Zdi se, kot da plesalci skozi ponavljajoče se gibe prestopijo določeno mejo, pozabijo na lik s katerim se v predstavi identificirajo, odvržejo maske vsakodnevnega konteksta, ki jih od nas hočeš-nočeš zahteva bivanje v socialnem, civiliziranem svetu in ostanejo goli v svoji prvinskosti, iskrenosti in čustvovanju. Clug ne uporablja pantomime, pripovednosti, Clug nam govori skozi gib, skozi telesnost in medsebojnimi odnosi le-teh. Morda prav to predstavlja srž Clugovih baletov, in jih dela tako posebne, specifične in neponovljive. Publika je na premiernem večeru vsekakor občutila to neko posebno energijo, ki posameznike združuje, povezuje, pa vendar obenem pušča same v svojem odtujenem svetu in globoki intimi. Publika je občutila in nagradila.

Večer je otvorila koreografija Proof, praizvedba 22. 9. 2017, Zuiderstrandtheater, Den Haag, glasba: Radiohead in Thom Yorke, kostumograf: Leo Kulaš, scenograf: Marko Japelj, oblikovalec svetlobe: Tom Visser asistent koreografa: Aleksander Anderson, plesalci: Asami Nakashima, Beatrice Bartolomei, Daniel Domenech, Thomas Martino, Matteo Magalotti, Davide Buffone in Matteo Beeckman. V tem delu se je Clug naslonil na glasbo skupine Radiohead za katero pravi: ‘Radiohead ni zgolj moja najljubša skupina: njihova glasba je zvočni spremljevalec moje druge življenjske plati, poslušanje njihove glasbe pa je, kot da bi odkrival del sebe, s katerim se še nisem srečal… tokrat se zdi, kot da se prepletajo pretekla in sedanja doživetja, ki so ujeta v melanholični, a hkrati utopični atmosferi nekaj pesmi z zadnjih dveh albumov skupine. Deliti svojo najglobljo intimnost s plesalci me je pripeljalo do tega, da sem postal eden izmed njih, medtem, ko so naše plesne misli, ki so prihajale iz različnih virov, oblikovale nov prostor za novo kreacijo’. (gledališki list). Scena v tem delu je minimalistična, nad praznim odrom pa se razprostira ogromen zračni balon, ki me je spominjal na fascinantno starinsko zračno plovilo Zeppelin, dolge, elegantne oblike, napolnjeno s helijem. Nasprotje mirujočem lebdečem velikanu, predstavljan ritmična glasba, ki narekuje staccato gibanje plesalcev. Ti se srečujejo, doživijo zgodbe trenutka in zoper razhajajo v virtuoznem plesu. Kulaš je plesalke in plesalce oblekel enako, k čemer se Clug večkrat nagiba v svojih krajših delih. Dolge, oprijete, temne hlače, in prav tako oprijeti zgornji del z dolgimi rokavi v različnih barvah, kostumi, ki plesalcev ne razlikujejo po spolu, temveč jih predstavljajo kot androgena bitja. Plesalci so prav tako enakovredni v svojem gibanju, v združevanju v različne duete, moški-ženka, moški-moški, ženska-ženska, s čemer Clug presega tradicionalne meje v binarni predstavi spola.

Kot tudi v naslednjih delih tega večera se Clug na ta način spopada z raziskovanjem koncepta identitete, družbenih norm in naravne človeške dualnosti. Ob konstantnem gibanju plesalcev Clug kot proti-utež postavi enega od njih v statično pozo, kjer se zlije sam s sabo, s svojimi mislimi in hkrati odtuji od zunanjega dogajanja. Kaj je resnica, kaj privid, spomini, to prepušča koreograf nam, gledalcem. In so ob koncu lebdeči Zepelin spusti na tla, v realnost, in se v njem znajde goli plesalec kot v topli maternici, izoliran od zunanjega sveta, ne dopušča vdora v svojo intimo, zato vsakega vsiljivca enostavno izpljune.

Stvaritev mutual comfort je doživela premiero 19.3. 2015 v Lucent Danstheater v Den Haagu. Glasbo zanjo je napisal Clugov dolgoletni sodelavec Milko Lazar, avtor scenografija in kostumografija: Edward Clug, oblikovalec svetlobe: Tom Visser in asistenka koreografa: Aya Misaki. V Mariboru so nam to delo prikazali: Asami Nakashima, Catarina Menesess, Matteo Magalotti in Yuya Omaki. Gre za najkrajše delo v tem večeru v trajanju 11 minut, narejeno za dva para, dva moška in dve ženski, ki se zopet med seboj združujejo ne glede na spol. Kostumografija precej spominja na prvi del, prav tako plesne relacije med pari. Poseben pečat vsekakor dodaja glasba Milka Lazarja, ki je jasna, ritmična ter delu prispeva nekakšno naraščajočo napetost, kateri jasno sledi tudi Clug. Telesa trzajo v Lazarjevem ritmu, večinoma gre za sodelovanje v paru, kjer plesalca oblikujeta en drugega in ob tem postavljata vprašanje, kdo dominira in kdo prevzame pasivnejšo vlogo. Kdo modelira koga, na kakšen način to (ne)odgovarja pasivnejši polovici para, bo ta prevzela pobudo, ali se prepustila (morda) enostavnejši poti melanholije in sprejemanja, oziroma ne-spreminjanja? Clug se rad poslužuje nenavadnih gibov, kot je v tem delu izrazito trzanje in kroženje glave, ki kot rdeča nit povezuje edinstvenost vsakega od plesalcev in jih združujr v skupno potovanje.

Sledila je koreografija Handman, praizvedba 18. 2. 2016, Theater aan het Spui, DenHag. Glasbo je tudi tokrat pripeval Milko Lazar (Piano and drums 2015), ter Justin Hurwitz & Tim Simonec (Dissmised, drum & drone). Kostumografija, oblikovanje svetlobe in asistenca koreografa pa je pripadla istim akterjem, kot v prejšnjem delu. V tem delu je zasedba plesalcev najštevilčnejša: Asami Nakashima, Catarina Menesess, Tijuana Križman Hudernik, Monja Obrul, Ionut Dinita, Yuya Omaki, Matteo Magalotti, Davide Buffone in Tomaž Viktor Abram Golub. Za razliko od ostalih treh delov smo si to koreografsko stvaritev premierno že lahko ogledali na mariborskem odru 6. marca 2020, kot enega zadnjih umetniških dogodkov v SNG Maribor pred razglasitvijo svetovne epidemije korona virus (COVID-19), saj so se kmalu po tem večeru za dalj časa zatemnile luči naših hramov umetnosti. Takole je Edward Clug o tem delu spregovoril v gledališke listu: ‘Handman je delo, ki popelje gledalca na brezskrbno potovanje, v katerim se zgodijo kratka srečanja med moškim in žensko, žensko in žensko, moškim in moškim ter moškim in Handmanom (roko-možem). Naslov se navezuje na poseben trenutek v koreografiji, ki ostane morda spregledan. Medtem, ko se premika-mo, se koreografske sekvence premikajo pred našimi očmi in se zaključijo v plesnih situacijah, ki sta jih močno navdihnila kompozicija Milka Lazarja in pristna izkušnja, ki smo jih bili deležni pri skupnem ustvarjanju koreografije s plesalci’. Tudi tokrat je Clug svoje plesalce oblekel v uni-sex kostume, temne oprijete hlače in zgornje dele v kožni barvi, pri katerih rdeča linija označuje tanko opredelitev spolov – moškim razpolovi torzo na sprednji in zadnji strani, ženskam pa nežno obroblja ramenske odprtine. Scena je zopet minimalistična, brez scenskih elementov, na platnu v ozadju pa je Tom Visser z mojstrsko razporeditvijo svetlobe ustvaril subtilne vertikalne barvne premike, ki predvsem od spodnjega dela odra silijo proti vrhu, vendar se kmalu razlijejo v ne-enakomerno enotnost. Na začetku me spominjajo na stalagmite v naši Postojnski jami, ko rastejo proti vrhu in nad njimi leži skrivnostna temina podzemnega prostora. Atmosfera kasneje z razvojem glasbe pridobi prizvok skrivnostne srhljivosti, in kapniki se spremenijo v tleče plamene, ki grozijo, da se bodo razplamteli in pogoltnili plesalce v ognjeno brezno. Clug v sozvočju dodaja koreografsko ‘creapy’ elemente, kot je plazenje po tleh, z nogami v nepremični poziciji ‘žabice’, kot bi plesalci s težavo vlekli svoje ohromelo telo po apokaliptičnem prostoru. Telesa plesalcev postavlja v pozicije, ki se včasih zdijo na robu sprejemljivega, preoblikovane v zastrahujoče skulpture. Ob naraščajočem ritmu bobnov plesalci prehajajo v interakcijo dotikov in posledičnih reakcij, poriv prvega aktivira telo drugega, ga pripravi do funkcioniranja. V liričnem delu Clugovo gibanje plesalce ponese v stanje lebdenja, plujejo, kot da so skočili z letala in lovijo upor zraka, ko v stanju breztežnosti čakajo zadnji možni trenutek, da odprejo svoje padalo v zavedanju, da bo to njihova telesa kruto presekalo in prizemljilo. Clug je v Handamnu vodil plesalce skozi različna telesna, duhovna in čustvena stanja, njegovo ‘duhovito in premišljeno bogastvo idej je ustvarilo izjemno zabavno in s strastjo ovenčano pesno izkušnjo’. (gledališki list)

Za konec nam je Clug namenil poslastico Cluster (klobčič), premierno izvedeno 21. aprila v Amare, Den Haag. Tokrat je Clug v lastni kostumografiji plesalce-ke obleke le v kožne hlačke in drese, ter nam tako v razgalil njihova izdelana telesa, glasbeno se je zopet naslonil na Milka Lazarja in svetlobo prepustil Tomu Visserju, njegov asistent pa je tokrat bil Samuel van der Meer. Clug svoj ustvarjalni proces opisuje kot ‘brez koncepta, brez idej, glasbe ali drugi elementov – želel sem si le delati z njimi (plesalci NDT2) v tem novem praznem prostoru. Ko smo se približevali en drugemu, se je vzpostavil dialog instinktov, ustvarjalni proces pa se je sprožil povsem spontano. Vsakodnevni ritual vaj nas je nežno povezoval v isti vedenjski vzorec, pri tem pa je izoblikoval nekakšno človeško gručo (cluster), ki je seveda postala nosilec tega dela.’(gledališki list).