Knjižni molj sprašuje: Tjaša Kelc

Se lahko na kratko predstavite?

Sem Tjaša Kelc. Po poklicu sem profesorica slovenskega jezika. Trenutno delam v Srednji šoli CIRIUS Kamnik, kjer dijake poučujem o skrivnostih slovenskega jezika in širnih obzorjih, ki jih premore književnost. Ob priložnostih učim slovenščino tudi odrasle udeležence izobraževanj na Ljudski univerzi Koper. Izdala sem nekaj krajših besedil pod okriljem študentskega lista Tribuna, eno izmed zgodb pa sem objavila tudi v literarni reviji November, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške. To so bila predvsem umetniška dela – kratke zgodbe in ilustrirana pesem. V okviru razvojnega tima v službi smo v sodelovanju s sodelavci z različnih področij izdali tudi dva članka, ki se osredinjata predvsem na strokovna dognanja z vidika individualiziranega programa in SMART ciljev. Članka sta objavljena v zborniku Novi svetovi 4 in Novi svetovi 5.
Pri svojem delu veliko delam z ljudmi – predvsem z mladimi. In na svoje delo sem neizmerno ponosna. Kot profesorica želim svoje znanje prenašati na mlajše generacije na zanimiv in inovativen način. Spodbujati radovednost, ustvarjalnost in primarno skrb za jezik. Znanstvena monografija je eno izmed mojih prvih večjih izdanih besedil in tudi prvo, ki si bo zaslužilo objavo v samostojni knjižni obliki, nad čemer sem naravnost navdušena.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?
Seveda. Umetnost je vendar povsod okoli nas. Knjige, glasba, slike … Sama narava nas je obdarila z najlepšo umetnostjo.

Tjaša Kelc

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Z leposlovnimi deli želim šokirati. Želim spraviti bralca iz cone udobja, ga prisiliti, da o zapisanem razmišlja. Moje teme so težke – mentalna bolezen, depresija, izkoriščanje …
S strokovnimi in znanstvenimi deli želim izobraževati, predstaviti druge vidike strokovnih dognanj in predstaviti svoja razmišljanja.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Bi rekla, da je predvsem na avtorju, kaj želi sporočiti svetu. Od tega se dela tudi razlikujejo. Če želiš ljudi zabavati, pomiriti, pišeš zabavna, prijetna besedila. Nato pa je na bralcu, da si izbere tisto, kar je njemu pogodu.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Predvsem biti zvest sebi in svojim zamislim. Naj ljudje v okolici nate vplivajo le do določene mere. Pisanja se lotim z določeno temo in vizijo. Šele ko je delo v celoti zapisano, ga nekomu pošljem v vpogled. Nato pa njegove pripombe sprejmem ali pa tudi ne. Niso vsi predlogi najboljši, niso pa tudi ne vsi slabi. Na avtorju je, da do dela vzpostavi zdravo distanco in ga po potrebi prilagodi, predrugači.

Tjaša Kelc

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Na delo se ne pripravim. Pri sebi zaznam dve veji navdiha. Pri prvi ideja nekaj časa zori v glavi, dokler ni preigrana skoraj do konca. Nato samo sedem za računalnik in jo zapišem. V tovrstnih primerih jo precej popravljam. Druga je zanimiva. V mislih se mi pojavi tema, ki se mi zdi zanimiva. Sedem za računalnik in si zamislim, v kakšnem okviru bi ta tema lahko nastala. Nato pišem po trenutnem navdihu, običajno do konca ne vem, v katero smer bo zgodba zavila.
Pri strokovnih/znanstvenih delih je to nekoliko drugače. Človek mora imeti že predhodno izoblikovano idejo, hipoteze, namen dela, če želi zagotoviti verodostojen rezultat raziskovanja.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Zagotovo. Samo delo ni zabetonirano, ko pisatelj ali pesnik pritisne na zadnjo tipko. Je živ dokument, ki se spreminja skupaj z vizijo, predlogi in dodatki tistih, ki se z njim srečajo. Sploh če so pripombe na mestu.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Želela bi si, da bralci o delu razmišljajo.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Pisanje je zame velik del službe. Za dijake na hitro spišem kakšno gledališko igro, ki jo nato odigramo, za sodelavce pripravljamo strokovne članke … nenehno sem v stiku s pisano besedo, z deli drugih avtorjev in ustvarjalcev.
Izven službenih okvirov pa pisanje jemljem kakor hobi. Če je ideja, bo napisana v roku parih ur. Če ideje ni, lahko zastane tudi za par let.

Kdaj je knjiga zaključena?

Morda se ne boste strinjali, a menim, da zame knjiga, neko delo, članek, ni zaključeno. Namreč če bi imela možnost, da bi ga popravljala, bi to lahko počela v nedogled. Vsaka verzija bi najbrž bila nekoliko drugačna. Bi pa rekla, da je konec popravkov takrat, ko gre zadnja verzija besedila v tisk.