Kdo so svetovalci za nosečnost – in zakaj je pomembno, da jih preverimo

Obdobje nosečnosti, poroda in poporodnega okrevanja je eno najbolj občutljivih v življenju ženske. Prav zato si mnoge želijo ob sebi strokovnjake, ki jim lahko zaupajo, jih poslušajo, podprejo in usmerijo skozi telesne in čustvene spremembe. Vendar pa se v zadnjih letih v Sloveniji, podobno kot drugod po svetu, pojavlja vse več samooklicanih svetovalcev in terapevtov za nosečnost, porod ter poporodno obdobje, katerih usposobljenost ni vedno jasna. Marsikatera bodoča ali novopečena mama se lahko znajde v rokah oseb, ki nimajo ne ustrezne izobrazbe, ne nadzora nad svojim delovanjem, posledice pa so lahko hude – tako psihološke kot fizične.

Svetovalci in terapevti, ki delujejo na tem področju, prihajajo iz različnih ozadij. Nekateri so medicinsko podkovani in v tej stroki izobraženi, kot so babice, ginekologi, fizioterapevti, psihologi, drugi pa izhajajo iz alternativnih praks – to so lahko doule, energijski terapevti, svetovalci za dojenje, praktikanti različnih metod naravnega poroda ali vadbe. Nekateri svojo prakso utemeljujejo na osebni izkušnji, drugi na krajši delavnici ali certifikatu, ki ni akreditiran. V poplavi ponudbe na spletu, zlasti na družbenih omrežjih, je za bodoče starše pogosto težko presoditi, kdo je resnično usposobljen in kdo zgolj izkorišča občutljivo obdobje žensk za svoj zaslužek.

Mnoge ženske se na svetovalce obrnejo, ker si želijo bolj osebnega pristopa, kot jim ga lahko ponudi javno zdravstvo. Včasih gre za razočaranje nad sistemom, za strah pred porodom ali za željo po čim bolj naravni izkušnji. Podpora izkušenih in sočutnih posameznikov je v takih trenutkih dragocena – če je strokovna in varna. A prav tu tiči past: pod krinko »holističnega pristopa«, »povezanosti z žensko močjo« ali »nežnega vodenja poroda« se lahko skrivajo napačni nasveti, ki temeljijo na zastarelih ali nevarnih praksah, kot so odsvetovanje obiskov pri ginekologu, zavračanje cepljenja, raba nepreverjenih pripravkov ali celo prigovarjanje k porodom brez prisotnosti zdravstvenega osebja.

V Sloveniji je trenutno področje delovanja svetovalcev za nosečnost in porod večinoma neregulirano. To pomeni, da lahko skoraj vsakdo, tudi brez zdravstvene ali psihološke izobrazbe, registrira dejavnost, odpre profil na družbenem omrežju in začne ponujati storitve nosečnicam. Nekateri uporabljajo izraze kot so »porodna doula«, »poporodna svetovalka«, »nosečniška coachinja«, kar pri uporabnicah vzbuja občutek strokovnosti, četudi za temi nazivi ne stojijo nobeni formalni kriteriji. Medtem ko so nekatere doule mednarodno certificirane in usposobljene, druge pridobijo znanje le na osnovi spletnih tečajev, ki trajajo nekaj ur ali dni. Prav tako ni redkost, da posamezniki brez psihološkega znanja ponujajo terapije za poporodno depresijo, anksioznost ali travmatične izkušnje ob porodu, kar lahko stanje žensk le še poslabša.

Strokovnjaki opozarjajo, da naj bodoče mame pred izbiro svetovalca vedno preverijo njegovo usposobljenost in reference. Ključno je, da ženske vedo, ali gre za zdravstvenega delavca z licenco, za akreditiranega psihoterapevta ali za laično podporno osebo brez formalne izobrazbe. Vprašati velja po izobrazbi, izkušnjah, načinu dela, morebitni superviziji in etičnih smernicah, ki jih svetovalec upošteva. Pomembno je tudi, da se ženska ob svetovalcu počuti varno, slišana in da ima možnost dvoma ali prekinitve sodelovanja, če se ji nasveti zdijo neprimerni ali vsiljivi.

Zdravstveni sistem in pristojne institucije se trenutno na to področje le redko odzivajo, razen v primerih, ko pride do prijav ali hujših posledic. Zato je odgovornost pogosto prepuščena posameznicam, kar ni vedno pravično – še posebej, ker so ženske v nosečnosti in po porodu pogosto bolj ranljive, utrujene in polne dvomov. Ravno zato bi bilo po mnenju mnogih nujno, da se področje svetovalnih in terapevtskih storitev v povezavi z nosečnostjo in porodom zakonsko uredi, določijo minimalni standardi in vzpostavi nadzor.

Zavedanje o nevarnostih in pasteh ne pomeni, da bi morale ženske zavračati vse oblike dodatne podpore – nasprotno, številne med njimi si prav takšne podpore najbolj želijo. Vendar je bistvena razlika med empatično in strokovno usposobljeno podporo ter nepreverjenimi praksami, ki lahko zavajajo, povzročijo škodo ali celo ogrozijo zdravje matere in otroka. Na dolgi rok si moramo kot družba prizadevati za varno, vključujočo in preverjeno podporo v tem ključnem življenjskem obdobju – tako v okviru javnega zdravstva kot zunaj njega.

Čeprav ženske nosijo odgovornost za svoje odločitve, jih ne smemo puščati samih pred poplavo informacij in ponudb, v katerih je vse težje ločiti med kakovostno podporo in nevarnim šarlatanstvom. Zakonodaja, izobraževanje in ozaveščanje so nujni koraki k temu, da bi bila nosečnost in porod varna izkušnja – ne le v fizičnem, temveč tudi v psihološkem in človeškem smislu.

Petra Znoj