Kako je vladajoča koalicija tlakovala pot brezpravju?

Val nasilnih dejanj, ki so jih zagrešili nekateri pripadniki romske skupnosti v jugovzhodni Sloveniji, je izraz mnogo širšega problema. Gre za naraščajoče brezpravje v državi. To pomeni, da se zakoni in druga splošno sprejeta pravila ne uveljavljajo za vse v enaki meri. Se pravi, da jih lahko del ljudi bolj ali manj intenzivno krši, pa zato ni deležen sankcij. To je negacija enega temeljnih postulatov vladavine  prava – enakosti pred zakonom, ki določa, da tisti, ki zagrešijo enak prestopek, na enak način odgovarjajo ne glede na svoje osebne okoliščine. Če tega ni, se sesujejo temelji prava moderne demokratične ureditve.

Takšno stanje je posledica pomanjkljivega delovanja institucij, predvsem tistih, katerih naloga je skrb za red, varnost in zakonitost. V prvi vrsti imamo v mislih policijo, tožilstvo in sodišča. V primeru romske problematike so zatajile vse: policija, ki je bila preveč mlačna pri preiskovanju nasilništva in drugih kaznivih dejanj; tožilstvo, ki ni dovolj odločno usmerjalo teh preiskav; in sodišča, ki so bila preveč popustljiva pri kaznovanju storilcev.

A levji delež krivde za brezpravje, naraščajoče nasilje in razmah kriminala nosi vlada Roberta Goloba in njena koalicija. Ta je s svojo “depolitizacijo” na ključna mesta postavila lojalne kadre spornih kompetenc, kar je zmanjšalo učinkovitost delovanja institucij. Najočitnejše je bilo to v policiji. Še več, z določeni ukrepi je močno demotivirala ljudi v teh institucijah, da bi zavzeto opravljali svoje delo.

Začelo se je z izbrisom kazni covidnim kršiteljem

Začelo se je že ob samem nastopu Golobove vlade. Ena njenih prvih obljub je bila izbris kazni tistim, ki so kršili ukrepe za omejevanje širjenja virusa covid-19. In obljubo je – kot eno redkih – tudi uresničila. To je bilo dejanje eklatantnega političnega klientelizma, saj je s tem nagradila svoje privržence; tiste, ki so ji s stalnimi javnimi manifestacijami utirali pot na oblast. S tem je dala jasno sporočilo: ni problem v kršenju pravil, če si le “na pravi strani”. Tako je lahko tudi prenekateri Rom pomislil: Če so tem spregledali prestopke, zakaj jih ne bi še nam? Saj smo vendar zapostavljena manjšina.

Foto: STA

A zadeva se je stopnjevala. Prišlo je do pregona nekaterih policistov, ki so skrbeli za red na množičnih protestih. Tako se je pred kratkim začel proces proti štirim od njih, ki jih preganja Specializirano državno tožilstvo, katerega vodja je (kakšno naključje!) mama predsednice podmladka največje vladne stranke. Na enem od protestov naj bi bili namreč neupravičeno uporabili solzivec. A to je nekaj, kar ob podobnih dogodkih uporabljajo policije v razvitem svetu. In nekateri od protestov proti Janševi vladi nikakor niso bili miroljubni.

Iz policije so naredili papirnatega tigra

Ta in podobni ukrepi so policijo imobilizirali. Vladajoči so iz nje napravili “papirnatega tigra”. Zato je bilo tudi (ne)ukrepanje zoper romsko nasilje takšno, ko je bilo. Postavimo se samo v kožo policistov, ki morajo ukrepati ob incidentih, v katere so vpleteni Romi. Če bi bil ob njihovem posredovanju z uporabo prisilnih sredstev kateri od slednjih poškodovan, bi se nanje vsul plaz obtožb, levičarski nevladniki bi zopet zganjali kraval, osrednji mediji bi kričali o rasističnem obračunavanju z deprivilegirano manjšino. In tudi vladajoča politika bi se spravila nanje. Naročila bi njihovim šefom, da jih sankcionirajo. Zato je z njihovega vidika bolje, da pri svojih intervencijah ne pokažejo prevelike odločnosti – saj bi lahko sicer prišli v težave.

Vladajoči skušajo sedaj minimizirati probleme in relativizirati odgovornost zanje, češ da niti prejšnje vlade niso bile uspešne pri reševanju romske problematike. In da so občine nepravilno trošile sredstva, namenjena temu. A ključno je učinkovito delovanje institucij. In mnoge od njih so se v mandatu aktualne vlade tako rekoč sesule vase.

Dr. Matevž Tomšič