Kako je pogumna borka Mara Samsa sanjala o Trstu

»Že četrto leto sem bila na poti. Na poti domov. Tako bi se reklo. Na poti v Trst ... Misli so mi pri tem vselej vzvalovale.« Tako je Mara Samsa zapisala v noveli Nona, nonica, eni od trinajstih novel in črtic, ki tvorijo zbirko Trst je klical. Njeno edino izdano knjižno delo je leta 1958 založila »Založba tržaškega tiska«. Spremno besedo je napisal pisatelj Vladimir Bartol. Knjiga Trst je klical pa bo, s privoljenjem avtoričinih dedičev, izhajala kot podlistek, od torka, 8. julija, na straneh Primorskega dnevnika v sklopu priloge Poletni miks.

Po krivem pozabljeno ime

Tržačanka Mara Samsa (1906-1959) je med Slovenci v Italiji nekoliko pozabljeno ime, s čimer ji delamo krivico. Bila je ustanoviteljica (1954) in prva urednica mladinske revije Galeb, ki še danes prihaja med bralke in bralce. Bila je učiteljica in publicistka, ki je sodelovala s Partizanskim dnevnikom, Pionirjem, po vojni z Ljudskim tednikom in Primorskim dnevnikom.

Bila je narodno zavedna ženska, upornica, ki se je aktivno postavila v bran slovenskega naroda, pogumna borka proti fašizmu in nacizmu. Zaradi tega so jo odpustili iz učiteljske službe in preganjali. Ob napadu na Jugoslavijo se je s sinom Bogumilom (kasnejšim novinarjem Primorskega dnevnika) pridružila Soški legiji in nato OF. Internirana je bila v Gonars in na Rab ter po kapitulaciji Italije šla v partizane.

Življenje z njo ni bilo radodarno

Z Maro Samsa življenje ni bilo radodarno. Odraščala je brez staršev in brez topline, a kljub temu »vse življenje trdno verovala v ljubezen, v človečnost in v prav majhen košček sreče« je leta 1968 v našem dnevniku zapisala Jožica Kink Martelanc.

V zbirki Trst je klical je veliko avtobiografskih elementov. Marsikatero stran pa preveva želja, da bi se vrnila v rojstno mesto, v Trst, ki je njo in mnoge preganjane Primorce »klical« k sebi. Do svobode mu je pred 80 leti s svojim ilegalnim delom pomagala tudi Mara Samsa.