[Intervju] Lojze Peterle: “Slovenija je v krču zaradi nedokončane tranzicije in ideološke spranosti možganov”

“Gre za priklon ideologiji, ki je z revolucionarnim konceptom sovražnika pripomogla k slovenskemu razkolu. Gre za odnos do pridobitev revolucije. To nas vodi v mentalne in vedenjske vzorce pred razglasitvijo države.”

Z Alojzom Peterletom, predsednikom osamosvojitvene Demosove vlade in predsednikom Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, smo se med drugim pogovarjali o neodgovorni in nesposobni Golobovi vladi, napovedih referenduma o izstopu iz Nata, uničevanju mednarodnega ugleda Slovenije in dvoličnosti levičarjev.

Gospod Peterle, v teh dneh praznujemo obletnico naše osamosvojitve; kako bi ocenili stanje v naši državi?

Pred štiriintridesetimi leti smo doživeli “slovenski skupaj” z osamosvojitveno dinamiko na podlagi plebiscitarne volje, danes smo nevarno polarizirani, skupnih ciljev in zdrave razvojne dinamike ne vidim, vrednotam osamosvojitve nasprotujejo z vrednotami Čebin. Slovenija je v krču, ustavlja se, referendumi pa so postali zadeva zabave.

Kaj je po vaše povod za takšno stanje?

Nedokončana demokratična tranzicija in ideološka spranost možganov. Vladajoče koalicije ne navdihujejo vrednote osamosvojitve. Ne gre samo za ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Gre za priklon ideologiji, ki je z revolucionarnim konceptom sovražnika pripomogla k slovenskemu razkolu. Gre za odnos do pridobitev revolucije. To nas vodi v mentalne in vedenjske vzorce pred razglasitvijo države. Takrat smo bili vsi naši, sedaj so eni spet “bolj” naši kot drugi. Tisti, ki se spominjajo žrtev komunistične revolucije, niso “naši”. DEMOS je “prepovedana” beseda. Osamosvojitev ne sme zasenčiti partijskega projekta, ki nam ni prinesel svobode. Podobno se je zgodilo z ignorantskim odnosom do prve svetovne vojne, ki ni smela zasenčiti druge.

Ko ste vodili osamosvojitveno vlado, je bil način vladanja precej drugačen …

Nam je šlo za vladanje v duhu skupnega dobrega, ne za obvladovanje. Vodil in enotil nas je skupni cilj. Jaz sem vodil vlado iz šestih različnih strank, ne samo desnih. Tudi del tedanje leve politike je sodeloval v procesu osamosvajanja. Navsezadnje sem imel v vladi več ministrov iz komunističnih vrst oziroma opozicijskih strank. Jožica Puhar, Jelko Kacin, Miha Tomšič in še kdo niso izhajali iz Demosa. Bili so dobri ministri in ponosni, da so delali v osamosvojitveni vladi. Takrat je bila prva Slovenija – “Slovenija first”. Nismo imeli samo skupnih ciljev in dialoške širine, pomembno je, da smo delali v pozitivnem ozračju. Take politične kulture ni poznala nobena poznejša vlada.

Precejšnja razlika od današnje vlade …

Bil sem v treh vladah in videl tudi nekaj sveta. Vidim, kdaj vladi gre, kdaj ne. Tej vladi ne gre. Jaz v tem ne uživam. Trenutni navdihi, parcialni interesi in neusklajene poteze so močnejši kot celovite strategije, ideološko linijo pa določa najmanjša stranka. Lahko bi se ukvarjal z nenavadno metodo predlaganja in umikanja zakonov, tudi referendumov, ampak bolj me skrbi politika davkov in javnega dolga. Davki nas že dušijo, dolg nas še bo. To je zadolževanje pri prihodnjih generacijah. To ne vodi v nujno potreben nov razvojni cikel. Videti je, da ministri niti ne berejo vsi vladnih materialov …

Celo insinuirajo, da jim je bilo prikrito, da je bilo pozneje podtaknjeno …

Ne bi šel v podrobnosti, gotovo pa neusklajenost in take koalicijske igrice ne krepijo podobe vlade. Izzivi, ki smo jim priča, zahtevajo drugačno konsistenco vladanja.

Krivijo pa opozicijo …

Slovenska politična klasika. Imeti v rokah praktično vso oblast, za svoje napake in nesposobnost pa kriviti opozicijo, notranjega sovražnika … no, če bi šlo samo za to, na moraliziranje smo že navajeni, bi še šlo. Bolj me moti odnos do dela, ki so ga opravili drugi. Skrbi me, kadar je podiranje pomembnejše od graditve samo zato, ker je gradil nekdo drug − recimo ukinitev Urada vlade za demografijo.

Močno pa ta koalicija znižuje tudi mednarodni ugled Slovenije.

Namesto usklajene enotnosti gledamo nekakšno tekmo med različnimi akterji, kar ne pripomore k verodostojnosti. Tudi nadaljevanka s postavljanjem guvernerja Banke Slovenije ni v prid mednarodnemu ugledu. Zunaj vidijo, da nam ne gredo osnove vladanja in sodelovanja. Naj navijam za predsednico države ali za predsednika vlade? Kako naj resnemu človeku razložim poigravanje z referendumom o Natu? Kako naj ne uporabim besede peskovnik?

Mi smo del zahodnega sveta. Smo država članica Evropske zveze in Nata. V te mednarodne povezave smo vstopili prostovoljno, državljani so to odločno potrdili na referendumih. S pristopom smo sprejeli določene vrednote, tudi zaveze, ki jih moramo izpolnjevati. Nihče ne pravi, da se moramo slepo in brez besed pokoravati. Lahko izrazimo svoje mnenje, svoje pomisleke, tvorno sodelujemo v razpravah in iskanju soglasja. Ne moremo se postavljati na stran nasprotnikov zavezništva, ki mu pripadamo. Ali veste, da spada Slovenija med najbolj protiameriške države? Vedno pozdravljam samozavest, nisem pa za to, da se vedemo kot popek sveta.

Kaj menite o napovedi predsednika vlade o izvedbi referenduma o izstopu iz Nata?

Veliko pove že dejstvo, da je prišlo prej do napovedi kot do strokovne preveritve oziroma širše politične obravnave. Gledamo posledice nepremišljene poteze. Gre za nepotrebno vznemirjanje javnosti, zaveznikov in partnerjev. Zgodila se je notranjepolitična in zunanjepolitična škoda državi.

No, nekateri menijo, da so takšni “kiksi” posledica tega, da smo mlada država, da se šele učimo visoke politike?

Ah, dajte no, to je navadno sprenevedanje. Na mladost se ne moremo več izgovarjati. Doživeli smo že različne vlade z bolj verodostojno politiko. Slovenija je stara že štiriintrideset let. To je le leto manj, kot je obstajalo nekdaj Samovo kraljestvo. Ali če ne gremo tako daleč v preteklost, le desetletje oziroma natančno enajst let manj, kot je bila stara komunistična Jugoslavija, ko je propadla. Tovrstne ošpice bi morale biti že mimo.

To je podoben izgovor kot tisti o naši domnevni majhnosti. Kar pogreje me, če slišim govoriti našega politika na tujem odru, da prihaja iz majhne države, Luksemburg je veliko manjši od Slovenije, pa še nisem slišal Luksemburžana, da bi razlagal o majhnosti svoje države. Podobno velja za Malto. Hudo pa je, kadar hočejo tisti s kompleksom majhnosti odigrati vlogo velesile.

Temu bi lahko rekli rahlo dvolično.

Raje bi rekel neresno. To naredi slab vtis. Dvolično je nekaj drugega. Podpišemo pristop k Evropski zvezi, nočemo pa sprejeti evropske obsodbe komunizma kot totalitarizma, kaj šele ideje sprave. Evropa zahteva spomin na žrtve totalitarizmov, pri nas pa dan spomina ukinejo. Druga dvoličnost: rečeno je bilo, naj pozabimo preteklost. Zakaj pa se potem mitično dogajajo Dražgoše? V Ljubljani je grobnica herojev. Nihče ne govori, da gre za “kosti”. Odkar izkopavamo nesrečne žrtve revolucije, poslušamo, da se ukvarjamo s kostmi. Nekaj sprave z resnico o preteklosti se bo zgodilo, ko bomo v nepokopanih vsi videli ljudi in ne bomo projicirali vanje starih ideologij ali današnjih političnih alergij.

Kaj pa menite o sprejeti resoluciji Evropskega parlamenta, ki obsoja povojne poboje v Sloveniji?

Sporočilo iz Evropske zveze Sloveniji oziroma ta čas vladajoči koaliciji je nedvoumno. Izhaja iz vrednot, na katerih temelji EZ. To je seveda sramota za tiste, ki komunizem še vedno uvrščajo v svobodo. Čestital in zahvalil sem se dr. Mitji Ferencu za pošteno držo in vztrajen trud, tako tudi evropski poslanki Romani Tomc. Upam, da bo evropski glas vendarle pomagal premagati necivilizirani, nepietetni in neevropski odnos do žrtev revolucije.

Bi lahko rekli, da so si levičarji sami nastavili past? Da je ukinitev dneva spomina bila tista kaplja čez rob, zaradi katere je bila resolucija predložena Evropskemu parlamentu v glasovanje?

Mit o izdajalcih in osvoboditeljih v Evropskem parlamentu se ni prijel. Tam razumejo, kaj je vojna, kaj državljanska vojna, kaj revolucija in zunajsodni poboji po vojni. Ukinitev dneva spomina na žrtve množičnih povojnih pomorov sproži obsodbo vsakega normalnega človeka. Slavljenje zločincev in klanjanje visokih politikov pred njihovimi spomeniki tudi. Da sploh ne govorimo o ravnanju z ostanki žrtevzunajsodnih pobojev. Kako naj evropskemu demokratu razložim, da selijo kosti identificiranih ljudi v plastičnih vrečkah po Sloveniji, da jih po osemdesetih letih ne moremo/nočejo pokopati?

Za konec, bo prišlo do predčasnih volitev?

Ne verjamem. Bo pa vlada po naslednjih volitvah soočena z najtežjimi nalogami po osamosvojitvi. Zato me ne zanima levo/desno, tudi ne mladi/stari, kaj šele nov obraz, rad bi videl v vladi tiste, ki bodo dali Slovenijo na prvo mesto, vrnili dobro ime politiki z delom za skupno dobro, se odpovedali vsemu, kar nas ne krepi kot skupnosti, ter podprli veselje do življenja.

Bogdan Sajovic