Ali se je dovoljeno oborožiti?

Vprašanje posedovanja orožja je spet postalo predmet javne pozornosti. Ne samo pozornosti, ampak razburjenja. Slednjega je povzročil poslanec Slovenske demokratske stranke Žan Mahnič, ki je na družbenem omrežju X pozval državljane, naj se včlanijo v strelska društva zato, da si bodo lahko nabavili orožje. Ob tem je zatrdil, da bo njegova stranka, če pride na oblast, dosegla spremembo zakonodaje, tako da t. i. prekoračen silobran ne bo več kaznivo dejanje. To se je zgodilo v kontekstu ponavljajočih se napadov Romov, ki so se iz Dolenjske preselili na obrobje slovenske prestolnice, saj se je v Klečah skupina članov zloglasne družine Strojan brutalno znesla nad starejšim občanom, potem ko jih ta zalotil pri kraji pridelka na njegovi njivi.

Ta poziv je po pričakovanju izzval silovito reakcijo vladajoče politike. Začele so deževati ostre obsodbe in obtožbe o “širjenju strahu”, “razpihovanju sovraštva”, “neodgovornem desničarskem populizmu” in kar je še etiket iz levičarskega arzenala za diskreditacijo političnih nasprotnikov. Obsodbam se je z dolgim moralizirajočim zapisom pridružila tudi predsednica države Nataša Pirc Musar. Pri tem je – nikakor ne prvič – demonstrirala veliko mero sprenevedanja. Nikoli ni namreč obsodila nasilja Romov, ki so se fizično lotili celo župana Ribnice Sama Pogorelca. Kar pa je še posebej pomembno, ni obsodila vlade in vladajoče koalicije, ki sta s svojim ignorantskim odnosom odgovorni za to nasilje.

Vladajoča politika ni storila tako rekoč ničesar konkretnega v povezavi z romsko problematiko, predvsem v smislu zagotavljanja varnosti ljudi na območjih, kjer določeni pripadniki te skupnosti terorizirajo lokalno prebivalstvo. Izkazalo se je, da Romi niso deprivilegirana manjšina, ampak da celo uživajo določene privilegije, saj jih ne sankcionirajo za kršenje zakonov (tako kot se druge državljane).

Pravica do samoobrambe je temeljna človekova pravica

Kraval, ki je nastal v zvezi z Mahničevim pozivom, nima nobene osnove. Predlagati ljudem, da si na legalen način priskrbijo orožje, je povsem legitimno. Podobno velja za predlog zakonskih sprememb, ki zadevajo pravico do samoobrambe. Mogoče je sicer razpravljati o tem, ali to, da so ljudje bolj oboroženi, pripomore k večji varnosti ali ne. Obstajajo argumenti za in argumenti proti. Za zmanjšanje obsega nasilja in kriminala v družbi morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji. Možnost dostopa do orožja je v različnih državah različno urejena. Medtem ko ga je v ZDA relativno preprosto nabaviti, je v večini evropskih držav to bistveno bolj restriktivno. Vendar nikakor ni mogoče reči, da bi bila liberalizacija na tem področju nekaj, kar je v nasprotju z demokratičnimi standardi ali celo v nasprotju s slovensko ustavo (na kar so namigovali predstavniki vladajoče politike).

Foto: Freepik

Vsekakor je pravica do samoobrambe temeljna človekova pravica. Posameznik ima pravico, da zaščiti sebe in svoje bližnje z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo – tudi s strelnim orožjem, če ne gre drugače. In povsem normalno je, da jih lahko uporabi zoper tiste, ki ogrožajo življenje in zdravje njega in njegove družine. Četudi to v skrajni konsekvenci povzroči poškodbo ali celo smrt napadalcev. Zato je absurdno, da je nekdo lahko obsojen zaradi tega, ker je poškodoval roparja, ki je vdrl v njegovo hišo (da, takšne zadeve se dejansko dogajajo). Dobro tistega, ki se brani, mora biti pred dobrim tistega, ki izvaja nasilje.

Glede odnosa do orožja je vladajoča politika zelo dvolična. Nasilnim pripadnikom “marginaliziranih” skupin “gleda skozi prste”, kar je skladno z njeno prebujensko ideologijo, po kateri lahko ti večno igrajo vlogo žrtev. Na drugi strani pa obtožuje tiste, ki se želijo obraniti pred njimi, in jih označuje za nestrpneže. A mirovniške floskule problemov ne bodo rešile. Ko bo ljudem na prizadetih območjih dokončno prekipelo, bodo vzeli stvari v svoje roke.

Dr. Matevž Tomšič