[Intervju] Analitik Tomšič o dvoličnosti predsednice in nedopustnem aktivizmu Univerze v Ljubljani

Univerza v Ljubljani je ta teden vstopila na politični parket. O njenem aktivističnem delovanju pa tudi o ostalih aktualnih temah smo spregovorili z univerzitetnim predavateljem dr. Matevžem Tomšičem, ki je politično opredeljevanje univerze označil kot “relikt bivšega komunističnega režima”. 

Univerza v Ljubljani je v ponedeljek sprejela serijo sklepov, uperjenih proti izraelskim izobraževalnim ustanovam. Ne le to, k sprejetju podobnih sklepov, ki bi zamrznili sodelovanje evropskih izobraževalnih institucij z izraelskimi, so pozvali tudi Evropsko unijo. Kako si razlagate tovrstno delovanje?
Že samo dejstvo, da se akademska ustanova, kot je univerza, ali pa tudi kakšna druga javna ustanova politično opredeljuje, je relikt bivšega komunističnega režima. Tukaj gre za izraz kolektivistične mentalitete, ko se predpostavlja, da je ta ustanova entiteta, ki misli z enimi samimi možgani, kakor da se ne predpostavlja, da znotraj univerze delujejo posamezniki, ki so avtonomni, ki razmišljajo na različne načine, da je univerza pluralen prostor. Tukaj gre dejansko za komunistično mentaliteto, kot se je spomnimo iz bivšega režima, ko je partijsko vodstvo izrazilo stališče, denimo obsodilo nek pojav v družbi ali v svetu, nato pa so ji potem sledile mnoge organizacije, od univerz do zadnje krajevne skupnosti. Podobna kolektivistična, starorežimska mentaliteta je na delu tudi v tem primeru. Univerza je velika ustanova. V njej so različni ljudje, različno misleči. To, da se postavi univerza na določeno stališče, nikakor ni v duhu odprte, pluralne družbe.

Normalno je, da se posamezniki opredeljujejo. Nič ne bi bilo narobe, če bi skupina znanstvenikov, predavateljev, raziskovalcev ljubljanske univerze napisala odprto pismo in bi oni kot posamezniki zavzeli neko stališče. To stališče lahko zagovarja prekinitev sodelovanja z izraelskimi univerzami, čeprav to ni v duhu odprte znanosti in delovanja v tej sferi. Vsakdo lahko izraža svoja politična stališča, tudi ljudje z univerze. Problem pa je, ko neka skupina ljudi, v tem primeru gre za levičarske aktiviste, preko pritiskov, lobiranja, vsili stališče celotni univerzi in doseže, da se kar celotna univerza opredeli. To je zelo problematično.

Pogosto se dogaja, da majhna skupina ljudi, ki je zelo agresivna, in aktivisti praviloma so agresivni, pritiska in ustrahuje svoje kolege. Mnogi se podredijo, ker nočejo biti deležni javnega linča. Aktualen je primer profesorja Lahovnika, bivšega gospodarskega ministra z ekonomske fakultete, ki je “pokasiral” prijavo na etično komisijo Univerze v Ljubljani zaradi zapisa na družbenem omrežju, v katerem ni bilo nič spornega. Prijavile oziroma denuncirale so ga njegove kolegice z univerze. Na ta način aktivisti pritiskajo, skušajo ustrahovati tiste, ki nekako ne pripadajo ali celo odkrito nasprotujejo levičarskemu akademskemu mainstreamu. Gre za metode ustrahovanja, obrekovanja, medijskih pogromov. Mnoge na ta način ustrahujejo. Gre za prakse, ki so značilne za prejšnji režim, nasploh pa za nedemokratične režime.

Univerza v Ljubljani (Foto: BOBO)

Bi rekli, da Univerza v Ljubljani v tem primeru vleče vladno linijo, ali pa gre v tem primeru za samonikli aktivizem, povezan s transmisijo idej/kadrov iz prejšnjega režima?
Gre za ideološko hegemonijo, ki se nadaljuje še iz bivšega režima. Skratka, to levičarstvo, prevlada teh levičarskih idej se ohranja tudi po prehodu v demokratično ureditev. Na ključnih pozicijah na mnogih področjih so še vedno ljudje, ki zagovarjajo levičarske ideje in jih predstavljajo kot nekaj normalnega in sedaj pričakujejo, da bodo tem idejam sledili tudi njihovi kolegi na univerzi. Sploh ni nujno, da so ti aktivisti v večini, zadošča že to, da so na ključnih pozicijah in lahko ostale držijo v šahu in jih pripravijo do tega, da se konformirajo. Ta ideološki mainstream se kaže tako, da se levičarske vrednote percipira kot normalne, nelevičarske pa ne.

Poglejmo, kako se to kaže na odnosu do Izraela. Vsak medijski prispevek o dogajanju v Gazi vključuje navedbe o genocidu. Potem se smatra, da so tovrstne navedbe nekaj normalnega. Tam gre za vojaške operacije – lahko si o Izraelu mislimo to ali ono, ampak to vendarle ni genocid. Ljudje kljub temu poslušajo o genocidu, o tem, da je Izrael negativec in da so Palestinci žrtve. Potem je pač samoumevno, da se ga postavi na sramotilni steber.

Zunanja ministrica Tanja Fajon, predsednica države Nataša Pirc Musar in predsednik vlade Robert Golob (Vir: STA)

Omenili ste, da ni aktivistična samo Univerza v Ljubljani, temveč tudi ostale institucije. Aktivistično deluje tudi slovenska vlada, še posebej na področju zunanje politike, za katero se zdi, da je predvsem v funkciji notranje.
Vlada je politični organ, deluje politično in je že po naravi stvari aktivistična, ker zagovarja politiko, ki sledi idejam. Pa vendar, to kar počne slovenska vlada, je namenjeno skoraj izključno notranjepolitičnim potrebam. V mednarodnih odnosih dejanja te slovenske vlade nimajo tako rekoč nobene teže. Na reševanje razmer na Bližnjem vzhodu oziroma kjer koli drugje po svetu Robert Golob in njegova druščina nima nobenega vpliva. Tukaj gre predvsem za mobiliziranje domačih volivcev, njihove volilne baze po eni strani in po drugi strani odvračanje javne pozornosti od dejanj aktualne oblasti. Preusmerja se pozornost na nekaj, kar večina ljudi ne pozna kaj dosti, gre torej za preusmerjanje pozornosti od domačih problemov, ki jih aktualna vlada ni sposobna reševati.

Ko sva že pri domačih problemih. Poletje je prineslo kar dve helikopterski aferi. Prva je povezana z notranjim ministrom, ki ne odstopa od nakupa dveh Leonardovih helikopterjev kljub pozivom stroke, da ne ustrezata njihovim potrebam. To vztrajanje se zdi nenavadno.
Težko podam sodbo, kaj je v ozadju nakupa teh helikopterjev, ali so morda bili v ozadju kakšni posli, v katere so vpleteni ljudje iz Gibanja Svoboda. Sicer pa, vladajoča stranka se počuti tako močno, da se ji dozdeva, da lahko počne kar koli želi. Kaže se oblastniška aroganca. Ljudje, ki se spoznajo na te stvari, zagotovo vedo, kakšni helikopterji so ustrezni in kakšni ne, in v tem primeru jim gre verjeti, da izbrani helikopterji niso optimalna izbira. Vladna aroganca se kaže na vseh področjih: v njihovem odnosu do zdravnikov, do kmetov, v odnosu do podjetnikov, vselej se kaže mentaliteta, “kaj nam pa morejo”. Če ne drugače, pa vlada preko svojih medijskih izpostav zažene gonjo, kot jo je zagnala proti zdravnikom. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo začeli udrihati tudi proti reševalcem.

Predsednica države Nataša Pirc Musar (Foto: STA)

Bi rekli, da se je občutek vsemogočnosti polastil tudi predsednice republike Nataše Pirc Musar? Vemo, da je s helikopterjem poletela nad množicami avtomobilov, ki so se drenjali v zastojih na avtocestah.
Dejstvo, da predsednica republike leti na proslavo in nazaj s helikopterjem, me samo po sebi ne moti oziroma se mi ne zdi problematično. Konec koncev, najvišji predstavniki vendarle morajo imeti na voljo prevozna sredstva, da pridejo na mesto, kjer morajo biti v ustreznem času. Prav tako se mi ne zdi ustrezno, da predsednica republike čaka v avtocestni koloni. Torej, to samo po sebi ni problematično.

Kar se mi pri tej točno določeni osebi zdi problematično, je pa njena dvoličnost. Namreč, gre za osebo, ki se je razglašala za izjemno okoljsko osveščeno, ki je obljubljala, da bo pred vsakim potovanjem preverila ogljični odtis. Gre za osebo, ki je razglašala, da se morajo ljudje odpovedovati rečem, da bomo morali imeti manj, hkrati pa se obnaša na razsipen način, ki je v nasprotju z njenimi besedami. Če ne bi v medijih opletala z okoljsko osveščenostjo, ji tukaj ne bi imeli česa očitati, sedaj pa ji lahko očitamo dvoličnost, saj za druge zahteva nekaj, sebi pa dopusti nekaj povsem drugega. Ta dvojna merila so samo eden od zaščitnih znakov aktualne garniture, ki razlaga ljudem, čemu vsemu se morajo odpovedati, sami pa živijo na veliki nogi.

Predsednik vlade Robert Golob (Foto: Bobo)

Pokomentirajva še malce dogajanje v opoziciji. Ta je začela zbirati podporo za t. i. ustavno večino razuma, s katero se zoperstavlja skrajnemu progresivizmu te vlade. Kako razumete ta kontrapunkt?
Gre za zelo ambiciozen načrt. Dober rezultat bo, če bo desnosredinska opcija na volitvah zbrala podporo za navadno večino, in ji zato ne bo potrebno delati kompromisov s kakšno levo stranko. Upam, da v opozicijskih strankah ne računajo na to, da jim bo zmaga padla v naročje ne glede na to, kako neuspešna je ta vlada.

Ni gotovo, da se ne bo ponovno pojavil še kak novi obraz in bo omogočil novo levo koalicijo. Opozicija bo morala mobilizirati lastne volivce pa tudi tiste, ki se nezadovoljni s trenutnim vodstvom in niso politično opredeljeni in jih lahko pritegnejo na svojo stran.

In v idejnem smislu? Na eni strani imamo vlado, ki je verjetno najbolj agresivna v udejanjanju svojega progresivnega programa v zgodovini samostojne države, in na drugi strani idejni program, ki si je zadal postaviti Slovenijo nazaj na “zdrave” temelje.
Opozicija bi morala igrati na več nivojih, med drugim tudi na idejnem nivoju. Dokazati bi morala, da levičarski mainstream oziroma “woke” ideologija, ki jo zagovarjajo, vodi v pogubo, da škoduje državljanom in da ideje iz arzenala novolevičarstva povzročajo ljudem konkretno škodo. Da te ideje niso zgolj “floskule”, temveč da imajo konkretne posledice. Predvsem pa mora opozicija ljudi prepričati, da bo državljanom z njimi bolje. To je nujno.

Ž. K.