General, ki ni odgovarjal za zločine v Sloveniji in Hrvaški

Zgodba generala Maria Roatte zrcali odnos uradne povojne Italije do fašizma in do italijanskih vojnih zločinov v nekdanji Jugoslaviji. Ta odnos je bil mešanica prizanesljivosti, prikrivanja in kolektivne hinavščine, za kar nosijo krivdo tudi anglo-ameriške oblasti. V strahu pred t.i. komunistično nevarnostjo, ki ni nikoli obstajala, so namreč veliko prispevale, da Italija po koncu vojne ni obračunala s fašizmom ter da vojni zločinci, kot je bil Roatta, niso nikoli odgovarjali za storjena hudodelstva.

O Roatti so pisali številni italijanski in tudi slovenski zgodovinarji, zadnji po vrsti je Davide Conti, ki je pri založbi Salerno pravkar izdal knjigo Il generale Roatta. Il passato rimosso dal fascismo (General Roatta. Preteklost odmaknjena od fašizma). Conti izpostavlja zelo pomembno vlogo Roatte pri postavitvi žice okrog okupirane Ljubljane.

Zamisel o žici je bila dejansko njegova in od kolege Maria Robottija, avtorja znamenite svarila vojakom »quì si amazza troppo poco« (tukaj se ubiva premalo). Tudi Robotti se je izognil sojenju zaradi vojnih zločinov. Ljubljanska žica je samo simbolni primer, nešteto je bilo zločinskih dejanj in nasilja, o katerih italijanska javnost še danes pravzaprav ni poučena.

Iz dogajanj, k jih našteva v Roattovi biografiji, Conti sklene, da v Sloveniji, Hrvaški in v drugih okupiranih deželah ni šlo za nasilje posameznikov, temveč za dobro načrtovano in premišljeno politiko fašističnega režima. Po izgubljeni vojni je bilo treba fašizem pometati pod preprogo in »usmerjati« prehod iz diktature v demokracijo.