Pametne naprave za otroke: kje je meja med varnostjo in voajerizmom?

Starši vse pogosteje posegajo po pametnih napravah, ki naj bi zagotavljale varnost otrok. Ena izmed funkcij, ki jih ponujajo pametne ure za otroke, pa je na meji srhljivega: starš lahko na svojem telefonu vklopi možnost, da ura sama pokliče njegovo številko, otrok pa tega niti ne opazi. Prek ure se nato sliši vse, kar se dogaja okoli njega – od pogovorov na igrišču do skrivnosti med prijatelji. Na prvi pogled se to morda zdi kot priročen način za zaščito, a v resnici odpira vprašanje: ali gre še za skrb ali že za popoln nadzor?

Pametne naprave, od ur do igrač, so danes vse bolj prisotne v otroških sobah. Niso več zgolj pripomočki, ki štejejo korake ali omogočajo klic staršem. Postajajo naprave z vgrajenimi kamerami, mikrofoni, senzorji gibanja in GPS-om. Otroci jih dojemajo kot zabavne prijatelje, ki se z njimi pogovarjajo, jih učijo novih veščin ali spremljajo njihovo gibanje. Toda ob tem pogosto zbirajo tudi občutljive podatke: glas, lokacijo, interese, celo posnetke pogovorov. Ti podatki se shranjujejo v oblak, kjer jih proizvajalci analizirajo, včasih pa pridejo celo v roke oglaševalcev ali hekerjev.

Vprašanje, ali se otrok res igra – ali pa je tarča nadzora – postaja vse bolj na mestu. Lutka, ki se nasmehne ob objemu, ali plišasti medvedek, ki odgovarja na vprašanja, nista več samo igrači, temveč potencialni opazovalci. V Nemčiji so pred leti igračo My Friend Cayla celo razglasili za vohunsko napravo in jo umaknili s trga, saj je omogočala nepooblaščen dostop do otroških pogovorov. Podobno se je zgodilo pri plišastih igračah CloudPets, kjer je vdor v podatkovno bazo razkril več kot dva milijona glasovnih sporočil otrok. Takšni primeri kažejo, da je nevarnost povsem resnična in da pametne igrače nikakor niso vedno nedolžne.

Tudi pametne ure, ki jih starši otrokom nadenejo kot varnostno mrežo, lahko hitro postanejo orodje nadzora. Če starš na daljavo posluša otrokove pogovore, posega v njegov najbolj intimen prostor – v odnose z vrstniki, v prve poskuse samostojnosti, v igro. Otroci ob tem ne vedo, da jih nekdo posluša, in se zato ne morejo braniti. To je v temelju kršitev njihove pravice do zasebnosti, četudi izhaja iz želje po zaščiti. Dolgoročno pa tak nadzor lahko razbije zaupanje med starši in otroki, saj otrok, ko enkrat izve, da je bil pod stalnim prisluškovanjem, težko znova zaupa.

Pametne naprave so zasnovane tako, da staršem dajejo občutek varnosti. A občutek nadzora je lahko iluzija. Tehnologija ne more nadomestiti odnosa, iskrenega pogovora in zaupanja. Strokovnjaki opozarjajo, da otroci za zdrav razvoj potrebujejo prav to: priložnost, da sami rešujejo konflikte, da se učijo iz napak, da imajo svoj lasten prostor. Če se igra spremeni v tiho snemanje in če je vsaka beseda potencialno zabeležena, otrok izgublja občutek, da je kaj njegovo.

Poleg tega pametne igrače in ure pogosto vplivajo tudi na sam način igre. Klasične igrače brez elektronike spodbujajo domišljijo – otrok izmišlja zgodbe, si zamišlja like in vloge. Pametne igrače pa pogosto same vodijo igro in od otroka zahtevajo zgolj sledenje navodilom. Tako lahko postane bolj pasiven, manj ustvarjalen in celo manj socialen, saj namesto vrstnikov za pogovor uporablja digitalno napravo.

Ogrožena pa ni le zasebnost, temveč tudi varnost podatkov. Incidenti iz preteklosti so pokazali, da proizvajalci pogosto slabo zavarujejo informacije, ki jih zbirajo njihove naprave. Če pride do vdora, lahko v napačne roke pridejo občutljivi podatki o otrocih, njihovih navadah in lokacijah. To ni zgolj vprašanje trgovanja s podatki, temveč tudi konkretna grožnja, saj razkritje lokacije otroka pomeni neposredno nevarnost.

Evropska zakonodaja sicer zahteva, da se pri otrocih zbirajo le nujno potrebni podatki in da so starši jasno obveščeni o njihovem obsegu. A zakonodaja je pogosto korak za tehnologijo, ki se razvija hitreje, kot jo lahko regulirajo organi. Starši so tako prepuščeni lastni presoji – ali bodo slepo zaupali obljubam proizvajalcev, ali bodo kritično preverili, kaj naprava dejansko počne.

Pametne naprave bi morale biti pomočniki – pri organizaciji časa, pri gibanju, pri učenju. A v trenutku, ko se spremenijo v prisluškovalna orodja, prestopijo mejo. Varovati otroka ne pomeni, da ga nadzorujemo na vsakem koraku, temveč da ga učimo samostojnosti, odgovornosti in zaupanja. Če želimo, da bodo odrasli spoštovali zasebnost drugih, moramo začeti pri tem, da spoštujemo njihovo že v otroštvu.

Na koncu se velja vprašati: bi bili sami pripravljeni, da nekdo nenehno posluša naše pogovore s prijatelji, partnerjem ali sodelavci? Če tega ne želimo zase, zakaj to dopuščamo pri otrocih? Meja med skrbjo in nadzorom je izjemno tanka – a nujno jo moramo postaviti, če nočemo, da bo otroštvo prihodnjih generacij zaznamovalo tiho prisluškovanje.

Petra Znoj