Doom: The Dark Ages – zabavna streljačina, ki pa v nekaterih pogledih naredi korak nazaj

Novejši dvojec Doom iger sem imel že od začetka rad, a sta se mi zares priljubila šele takrat, ko sem zbral pogum za preigravanje na Nightmare težavnosti, saj šele takrat vidiš in začutiš, koliko napora in ljubezni je razvijalec id Software vložil v sestavljanje stopenj. Ta studio je sicer že desetletja znan po mojstrskem sestavljanju enoigralskih prvoosebnih streljačin in morda se mu je edino zalomilo pri ustvarjanju odprtega sveta znotraj igre Rage 2.

Ta manjši spodrsljaj kljub temu ni ugasnil ogromnih pričakovanj za njihov najnovejši naslov Doom: The Dark Ages, ki našega najljubšega klavca demonov pošlje nazaj v srednji vek, in tako se lahko od blizu malce bolje spoznamo z njegovo zgodovino, za povrh pa lahko tudi skočimo v ero streljačin, ki je id Software še ni obiskal.

Razvojna ekipa: id Software
Založnik: Bethesda Softworks
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 15. maj 2025
Cena: 79,99 €

NAPOVEDNIK

In svojo nalogo so zopet dobro opravili, saj je razvijalec znova dokazal, da zna sestaviti raznovrstno enoigralsko kampanjo in ga ni strah poskusiti dostaviti nekaj novega. Čestitati mu je torej treba za pogum, vendar pa so ob tem inoviranju občasno tudi malce brcnili v temo. K sreči sta streljanje in akcija še vedno dovolj zabavna, da tem zameram malce pogledamo skozi prste, a splošno gledano mi je izmed te nove trojice Doom iger The Dark Ages bil še najmanj všeč.

id Software je že pri prvem napovedniku obljubljal, da bodo tokrat veliko več vložili v zgodbo in vmesne sekvence, kar zna biti za koga dobra novica. Osebno mi je bil ljubši pristop iz leta 2016, kjer si naš glavni junak ni dajal opravka z ničemer drugim kot pa z golim klanjem demonov, občasno pa moral pogledati kakšno kratko vmesno sekvenco, ki je služila kot izgovor za selitev na novo lokacijo.

Igra nas včasih posadi tudi na krov ogromnega robota ali hrbet letečega zmaja. Ti igralni vložki malce razgibajo kampanjo, a kakšnega naprednega igranja ne ponudijo.

The Dark Ages sliko že od začetka postavi bolj na široko, saj smo prisotni boju med King Novikom (dobričinom) in princem teme Ahzrakom (zlobcem). Med njima se je vnela huda vojna in hitro postane jasno, da Novik bije izgubljajočo vojno, saj demoni uletavajo iz vseh strani. Na pomoč priskočijo Makyrsi, tentaklasti vesoljci, ki jim je uspelo v svoj primež dobiti našega glavnega junaka Slayerja, tega pa nato pošljejo na pomoč kot nekega superjunaka, nakar ga po opravljeni nalogi pospravijo nazaj v energetsko celico.

Zgodba Pulitzerja ne bo pobrala, vendar je kljub temu zabavno gledati razmerje sil in tretiranje našega heroja, ki ga vsi označujejo kot orožje za skrajno silo. Že zaradi tega se takoj počutiš kot slaboritnež, ta občutek pa skoči v stratosfero, ko prvič iz višine skočiš na bojišče in z udarnim valom pospraviš cel val manjših nasprotnikov.

Skrivnosti je zdaj na vsaki stopnji ogromno in za dostop do njih bo občasno treba pobrati tudi kakšno barvno kartico.

Kljub dodatni zgodbi The Dark Ages ni postal nenadoma pripovedna avantura, ampak je njen namen še vedno dostaviti z adrenalinom nabito strelsko izkušnjo. Kako ta poteka, je zdaj izkušenim igralcem te franšize že znano, čeprav je vsak del na tem področju malce inoviral: prejšnje poglavje Eternal je denimo veliko stavilo na hitro izmikanje sovražnim izstrelkom in veliko je štel pravilen vzorec napadov, izmikov in uporabe posebnih orodij.

The Dark Ages nam želi predstaviti malce drugačen igralni način, saj je Slayer zdaj bolj na poškodbe odporen tank, ki lahko preživi ogromno izstrelkov, medtem ko trdno stoji na tleh, nakar bližnjemu napadalcu zabije uničujoč udarec. Veliko vlogo pri tem ima ščit, ki je bil v napovednikih predstavljen kot neka stranska zadeva, a je v bistvu vaše glavno orožje za boj proti demonskim silam.

Ta ščit najprej služi kot gola zaščita pred rafali, a kaj kmalu spoznamo, da lahko z njim tudi pariramo udarce nasprotnikov in te na ta način za nekaj časa omamimo. Tudi ta del je bil v napovedniku predstavljen bolj na hitro, vendar ga boste na višjih težavnostih redno uporabljali, saj pariranje lahko močno poškoduje nasprotnika in načne živce večjim šefom. Večji in manjši demoni začno sčasoma proti vam izstreljevati različno obarvane izstrelke in tudi te bo treba uspešno parirati, pri šefih pa sem zaradi teh napadalnih vzorcev obudil spomine na igro Returnal. Skozi kampanjo se boste v glavnem spopadali z že znano vrsto nasprotnikov iz prejšnjih iger, ki pa so tule malce manj tehnološko dovršeni – navsezadnje naj bi bili v srednjem veku.

Pri šefih veliko šteje pravočasno pariranje zelenih izstrelkov in brez tega na višjih težavnostih enostavno ne boste preživeli.

Šefi se v glavnem delijo na tiste večje grdavže in stranske šefe, ki jih lahko odkrijemo med sprehajanjem po na pol odprti mapi, in te obstranske dejavnosti nadomeščajo tiste posebne sobe z izzivi, ki smo jih v Eternal odklepali preko ključev. The Dark Ages se na splošno čuti kot malce lažji naslov od predhodnikov, vendar znajo biti šefi občasno kar naporni in znajo stestirati vaše sposobnosti, a zelo redko boste naleteli na kakšnega, ki ob sebi nima še armade manjših demonov. Nekateri so celo tako tečni, da so na vaše izstrelke povsem odporni, vse dokler okoli ne pobijete dovolj manjših ali večjih demonov.

Na pol odprte mape so razvijalcu dale novo priložnost, da po stopnjah razporedi cel kup skrivnosti, in pot do teh je mnogokrat povsem očitna. Občasno boste morali rešiti kakšno uganko preko uporabe ščita, ki ga lahko v stilu God of Wara tudi mečete naokoli in tako odpirate vrata, za nagrado pa lahko poberete dodano municijo, zlato ali pa dodatno življenje – naenkrat lahko nosite okoli tri takšne žetone, ki vas ob momentu smrti oživijo nazaj na bojišče, a pozor: žetoni se porabijo tudi, če potem umrete in ponovno naložite položaj.

Zlato boste porabljali za nadgradnjo orožij, ki so tokrat nekam dolgočasna. Kot navadno sem največ uporabljal dvocevno puško, saj mi ostala sejala smrti velikokrat preprosto niso ustrezala, in zdi se mi, da tule id Software ni preveč dobro izkoristil tematike srednjega veka. Še vedno namreč vihtimo moderna orožja, ki pa jim tokrat zaradi ščita manjka sekundarni način uporabe, tako da boste večino nadgrajevali samo njihovo efektivnost in poškodbe. Tisti drobilec lobanj, ki je v napovedniku prejel toliko opevanja, se v praksi izkaže zgolj za pljuvalo manjših izstrelkov, ki je namenjeno večjemu valu šibkejših nasprotnikov, a te lahko bolj efektivno pospravite s ščitom in iz tega tudi iztržite zalogo zdravja in ščita.

Orožja so nekam dolgočasna, saj jim manjka sekundarni način proženja. Dvocevka je kljub temu še vedno kralj vsakega bojišča.

Grafično je tole lep naslov, ki mi je dal vedeti, da je moja grafična kartica RTX 3070 zrela za pokoj, saj pri ločljivosti 2560×1440 na bolj odprtem delu mape, kjer se naenkrat mudi ogromno nasprotnikov, tudi na najnižji grafični nastavitvi nisem mogel doseči stabilnih 60 sličic na sekundo. Na glasbenem področju se čuti, da pri igri tokrat ni sodeloval Mick Gordon, ki je za Eternal priskrbel tako prepoznavne glasbene iztočnice, in čeprav tudi The Dark Ages nima slabe glasbene podlage, se ta vseeno čuti kot korak nazaj v primerjavi s prejšnjim delom.

In to na splošno velja za celo kampanjo, ki je tule ogromna in šteje kar 22 misij. id Software se je sicer veliko hvalil s tem, da bo nova igra dostavila igralcem neko povsem novo in originalno izkušnjo, in čeprav neke spremembe so, te največkrat niso tako opazne ali pa dostavijo igranje, ki ni tako premišljeno kot v Doomu 2016 in Eternal.

Pod črto potegnjeno je tole še vedno zabaven in adrenalinski naslov, na splošno pa na področju enoigralskih streljačin že dolgo vlada suša. A ne morem mimo tega, da je morda razvijalec igralno formulo na nekaterih mestih spreminjal samo zato, da bi dostavil nekaj novega, rezultat pa na koncu ni dostavil tega, kar bi si igralci od Dooma želeli.

Objava Doom: The Dark Ages – zabavna streljačina, ki pa v nekaterih pogledih naredi korak nazaj se je najprej pojavila na HOPsi.