Domoljubja se ne uvaža – domoljubje se začne doma

Prav nič ni narobe, če znaš spoštovati domoljubje drugih narodov. Tudi koncert Marka Perkovića Thompsona – tehnično vrhunski, čustveno močan, odrsko suveren – je bil vse tisto, kar dober koncert mora biti. Vesel sem, da imajo sosedje pevca, ki zna prebuditi narodni ponos in zbere takšno neverjetno množico ljudi. Vsak narod si zasluži takšnega.

Ampak ozrimo se najprej vase. Imamo kopico skupin, pevcev in ustvarjalcev, ki so v desetletjih napisali vrhunske, tudi domoljubne pesmi, ki spoštujejo našo zgodovino, ki dvigajo ponos, ko jih slišiš. Pa ne pomnim, da bi kdorkoli iz slovenskega političnega vrha stal v prvi vrsti, jim izkazal podporo ali v javnosti spregovoril z enako gorečnostjo, kot jo slišimo zadnjih nekaj dni. Ne, raje se mešajo v to, ali Slovenci poslušamo Avsenika, Magnifica ali Pankrte.

Sam obiskujem veliko tujih koncertov, tudi sam koncertiram – tako v Sloveniji kot v tujini. Ko sem bil mlajši, sem veliko dal na tuje glasbenike. Ker so polnili stadione, ker so imeli najboljšo produkcijo in ker so postali legende. Vendar človek z leti in izkušnjami dozori. Danes domače ustvarjalce cenim še bolj kot tuje. Velike in male. Imamo težje pogoje, imamo manjšo publiko in država se mačehovsko obnaša do nas. Zavedel sem se, da če hodiš le na koncerte tujih glasbenikov, ne pa tudi domačih, je to tako, kot da navijaš za tujo reprezentanco. Lahko so naši še tako slabi, jaz jih bom vedno podpiral in navijal zanje. Ker so moji. In ker verjamem, da bodo zrastli, če jim bomo vsi dali prostor in spoštovanje. Če pa dajemo domače v nič, potem ne gradimo samozavesti, ampak gradimo kompleks.

Zato je bila zadnje dni najbolj boleča prav popolna politična enotnost – leva in desna – ki je točno vedela, kako iz Thompsonovega koncerta narediti šov. Politični mediji so prav tekmovali, kdo bo glasnejši, kdo bo bolj dramatičen. Skupaj so uspeli zakriti osnovno vprašanje: zakaj politika izigrava lasten narod. Zakaj prvi v vrsti niti ob ključnih vprašanjih ne zmorejo biti državotvorni.

Ironično je, da isti politiki dan prej niso zmogli preprečiti, da bomo morali o obrambi domovine glasovati na referendumu. Zaradi njihovega sprenevedanja in političnega kupčkanja bomo kot narod odločali o tem, koliko in ali naj sploh vlagamo v lastno varnost. Pri tem vprašanju so klonile prav vse slovenske stranke, ki smo jih v parlament izvolili v zadnjem mandatu. Da ne govorimo o premierju Golobu, ki bi rad celo, da v trenutku, ko je svet v eni najbolj zapletenih varnostnih situacij, glasujemo o članstvu v Natu. Takšno igro igraš le, ko so ti politične točke in prihajajoče volitve pomembnejše od varnosti ljudi, od mednarodnega ugleda Slovenije in od zdrave pameti. Tega pravi domoljub ne naredi.

Če bi jim bilo res kaj do lastnih ljudi, bi tak referendum preprečili za vsako ceno. To bi lahko naredili in povedali, da varnost države ni stvar ideoloških igric. Ne pa, da je glavna politična tema kako zelo “imajo radi domovino”. Pri sosedih.

Domoljubje ni VIP vstopnica za tuj koncert. Ni nekaj, kar si sposodiš, ker nisi stal ob svojih, ko je bilo treba. Če res ljubiš svoj narod, ga braniš takrat, ko je ogrožen. Če si zares domoljub, ne kažeš tega dan po tem, ko si zatajil svojo dolžnost – ampak takrat, ko moraš biti državotvoren in ko te ljudje najbolj potrebujejo.

The post Domoljubja se ne uvaža – domoljubje se začne doma appeared first on Slovenec.