3 hours ago
22
ARTICLE AD
Prenova Mestnega trga v Škofji Loki se bliža koncu. Je rezultat javnega natečaja, v katerem so sodelovali arhitekti, krajinski arhitekti in drugi strokovnjaki. Natečajni postopek zagotavlja transparentnost in izbiro najbolj kakovostne rešitve. V sodobni demokratični družbi je postal standard. Natečajna komisija, katere članica sem bila tudi sama, je kot najboljši predlog izbrala rešitev arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar. Kljub temu, da je bilo žiriranje zahtevno, smo zmagovalno rešitev izbrali s konsenzom. Izbrali smo rešitev, katere avtorji so dobro razumeli ustroj starega mestnega jedra Škofje Loke. Če se osredotočim samo na Mestni trg (natečaj je sicer predvideval tudi prenovo drugih delov starega mestnega jedra in nabrežij obeh Sor) — z rešitvijo prenove tlakov so diskretno pospremili tektoniko trga, pisane fasade, Homanovo lipo ter obstoječi niz dreves s kužnim znamenjem in vodnjakom. Rešitev smo dobro ocenili tudi zato, ker ni vnašala novih prvin v prostor. Vse tiste rešitve, ki so jih, smo ocenili slabše. V zmagovalni rešitvi zato tudi ni bilo predvidene nove skulpture ali igral pred Homanovo gostinsko teraso.
Po neuradnih informacijah naj bi kasneje, v času projektiranja, Zavod za varstvo kulturne dediščine pristal na novo skulpturo namesto obstoječih igral pred Homanovo gostinsko teraso, vendar je postavil pogoj, da mora zanjo biti izveden javni natečaj. A tega natečaja ni bilo, skulpturo pa smo vseeno dobili. V obliki medveda. Skulptura medveda, ki ni bila predmet javnega natečaja, zato že po svojem izvoru krši logiko javnega prostora kot skupnega, po strokovnih standardih urejenega prostora. V prostorskem smislu to pomeni vnos posameznega interesa v javni prostor mimo širše strokovne presoje in javnosti.
Predvidevam, da je odločitev o medvedu padla v povezavi s pomenljivo legendo o škofu, črnem možu (“Zamorcu”) in medvedu iz časa, ko je bila Škofja Loka pod Freisingom. Medved je v legendi žrtev, ubije ga črni mož, ki s tem reši škofa. Tako medveda lahko razumemo kot metaforo podjarmljene moči — kot mogočno, a premagano bitje. Šlo je za dobro premišljeno legendo, ki je legitimirala tujo oblast.
Torej, če skulptura ni bila del natečaja (ni šla skozi širšo strokovno presojo), obenem pa je ideološko vprašljiva, potem ne govorimo več o umetniški reinterpretaciji, ampak o politično-simbolnem vsiljevanju pomena v javnem prostoru. Če upoštevamo, da je skulptura površinsko všečna, brez umetniške refleksije, arhaično reprezentativna in sentimentalno dekorativna, potem gre za nadaljevanje ideologije moči s pomočjo wanabe estetike. Medved, freisinški mit, se postavi v srce mestnega prostora — ne skozi strokovni dialog z lokalno skupnostjo in strokovno presojo, ampak kot enostranski izraz, ki ga določa močnejša stran. Skulptura v obliki medveda postane orodje simbolne hegemonije — ustvarja iluzijo skupnosti in kontinuitete, a dejansko zakriva neenakost moči. Ker skulptura ni bila del javnega natečaja, jo je treba razumeti kot poseg v avtonomijo umetniškega in arhitekturnega polja. Izniči se strokovnost, relativizira pomen umetniške vrednosti (važno je, kaj predstavlja in ne, kako je narejeno), interes tistega, ki je postavil skulpturo v prostor, pa prevzame vlogo kustosa javnega prostora.
Skulptura medveda lepo razkrije sodobni paradoks dediščine, ko se preteklost uporablja kot simbol identitete. Hitro se izgubi refleksija in postane turistični ali politični emblem. Tako imamo danes v središču srednjeveškega mesta nezakoniti objekt (spomeniško varstvo naj bi zanj zahtevalo javni natečaj, ki ga ni bilo), ki po umetniški, materialni in idejni plati ne sodi tja. Deluje kot razpoka v prostoru spomina — estetski šum, ki ne povezuje, temveč razgalja mehanizme moči. Skulptura deluje kot ideološki brand, ki bo lokalno identiteto spremenil v maskoto in ne bo prikrival le pomanjkanja občutka za umetnost, dediščino im prostor, ampak tudi za demokracijo in kulturo.
Napisala: Darja Matjašec
Foto: vir spletna stran Občine Škofja Loka (Poimenujmo medveda na trgu): povezava
English (US)