BOŠTJAN KOŽELJ – FILMSKI

2 days ago 4

ARTICLE AD

Boštjan Koželj, slovenski pesnik, glasbenik in filmski scenarist, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Zbirki Sprejeto objavil pesniško zbirko z naslovom Filmski (2025), sestavljeno iz avtorskih besedil za debitantski album. Oblikovanje in prelom je opravil Jakec Herženjak, sliko na naslovnici sta posnela ter barvno uredila Boštjan Koželj in Mare Rupelj.

Pesniško zbirko Filmski (2025) bi bilo mogoče imeti za poezijo, ki je naravnana angažirano, pri tem pa se pesniku prepričljivo posreči, da poveže klasično obliko z modernim izrazom. Boštjan Koželj namreč ohranja kitice, zlasti štirivrstične, in rimo, bodisi prestopno, oklepajočo bodisi zaporedno, in je pri tem spreten in jezikovno gibek. Nekatere verze ponavlja in s tem še bolj poudari namen sporočila. Poglavitno sporočilo je mogoče razumeti kot kritičen odnos do družbe in sveta ter umeščanje posameznika v nepredvidljive in ogrožajoče okoliščine. V pesnikovih verzih je tudi ščepec ljubezni, toda poglavitno je, da se mora posameznik tako ali drugače ohranjati v svoji življenjski situaciji ter kljub neprijetnostim in oviram nekako vztrajati. Ne sme izgubiti smisla za humor in vživljanja v nesmiselne pripetljaje. Pesnik govori v prvi osebi ednine ali pa nagovarja koga drugega, morda neznanca, ki se je znašel v nezavidljivem položaju in zdaj išče izhod. Pravi, da ne mara ponaredkov, nikoli se ne pritožuje in beži pred množico, toda vse to ne gre zlahka, saj se iznenada kot kak svetovljan v prostovoljnem arestu znajde v velemestu, kjer ni treba z nikomer nazdravljati. »Rad sem osamljen v velemestu. Rad sem osamljen.« (str. 12)

Pesnik se odpravi tudi v eksotične kraje in vsrkava vase pisano in dišečo drugačnost. Stihi rišejo različne prizore in pričarajo posebno slikovitost. Poet povezuje nenavadne in na videz ločene dogodke, zdaj kot udeleženec, zdaj kot opazovalec, vrstijo se prizori, marsikaj se dogaja po filmsko.

V Koželjevo poezijo vdira politika. Naznanjajo jo besede in besedne zveze, kot so: prva dama, parlament, koalicija, promoviranje novih stricev, inflacijska beda, transparenti, okostnjak, ki pade iz ozadja, in žvižgač. Nekaj verzov govori tudi o covidu-19, karanteni in vsem tistem, zaradi česar smo se morali odmakniti drug od drugega in se doživljati kot prežečo nevarnost. Avtor za hip pomisli, da smo ujetniki na plantaži svobode. Svet je zanj v marsičem grd, hladen in krut; vsi se sprašujejo, kdo koga molze, toda kritika ni naperjena samo proti drugim ljudem, saj v verzih pozvanja samorefleksija, pogosto podaljšana v samoironijo in celo sarkazem. Prešine ga, da stoji pred vrati v prihodnost, a ne najde ključa, zatem se prepusti tišini ter si dovoli sanjati in sanjariti. Morda odmik potrebuje, saj: »Sredi arhipelaga otok smeti. / Ekološka kriza. / Na zahodu nič novega. / Na sporedu repriza.« (str. 41) Pravi, da na koncu o vsem odloča cena, relikvije minule dobe pa čaka odpad.

Izrazno bogati verzi in spoznanja, ki se rimajo med seboj in imajo ritem, govorijo o človekovi ujetosti, utesnjenosti in odtujenosti v današnjem času, trpkem, a tako zelo našem, da nas pogosto prevevata strah in tesnoba, toda v pesmi so ujeti trenutki in literarizirane resnice, ki vendarle ohranjajo željo po novih srečanjih in zaustavitvah. »Zapovedi so zapisane. / Meje izrisane. / Ne zatiraj vstaje. / Ne podiraj ograje.« (str. 60)

Marija Švajncer