Bomba iz Bruslja: To so slovenski nevladniki, napajani z evropskimi milijardami

Nevladne organizacije so pogostno nevladne le v imenu. Številne se zanašajo na proračunsko financiranje in promovirajo ideje njihovih financerjev, najpogostje levih političnih strank. Ocene, da gre pravzaprav za podaljške (leve) oblasti, niso neupravičene. Evropska politična skupina Patrioti je na posebni spletni strani objavila celoten seznam nevladnih organizacij, ki jih sponzorira evropski davkoplačevalec, med njimi pa so seveda tudi znani akterji iz slovenskega političnega življenja. 

“Evropska komisija neposredno financira na tisoče nevladnih organizacij (NVO) po vsej Evropi. Veliko teh organizacij se ukvarja s političnimi dejavnostmi. V nasprotju s tradicionalnimi načeli civilne družbe ne predstavljajo določenih družbenih skupin, temveč glas in voljo bruseljskih institucij. To spletno mesto je ključno orodje za zagotavljanje preglednosti. Ponuja obsežno podatkovno bazo organizacij, ki jih je Evropska komisija podpirala v obdobju od leta 2019 do 2023,” piše na vrhu spletne strani NGO Transparency.

Evropska komisija je že v aprilu letos priznala financiranje nevladnih organizacij, ki so bile neposredno povezane z njeno politično agendo. Še več, lobisti teh organizacij so celo lobirali pri evropskih poslancih, prav tistih, ki so potrdili financiranje njihovega delovanja. Financiranje je potekalo predvsem preko projekta LIFE. Da je ta izrazito sporna praksa stalnica v Evropskem parlamentu, je bila t. i. javna skrivnost, aprila je prišlo zgolj do javnega priznanja te prakse in priznanja, da je problematična. Priznanje so pozdravili tako v Evropski ljudski stranki kot konservativnejši Patrioti in ECR. Prav te politične skupine pa so nato zahtevale transparentno objavo organizacij in višino njihovega financiranja.

Omenjeni primer netransparentnega delovanja še zdaleč ni prvi. Kot smo se naučili na slovenskem primeru, Evropska komisija ni hotela razkriti vsebine pogovorov nekdanje podpredsednice komisije Věre Jourove z nekdanjim predsednikom ustavnega sodišča dr. Matejem Accettom, ki se je zgodil med njenim obiskom v Sloveniji. Da bo informacije morala razkriti, je po vloženi tožbi s strani evropskega poslanca dr. Milana Zvera razsodilo šele Splošno sodišče EU.

Sedež Evropske komisije (Foto: STA)

Preko 500 slovenskih nevladnih organizacij

Na spletni strani NGO Transparency (v prevodu “Transparentnost nevladnih organizacij”) je mogoče videti celovit seznam nevladnih organizacij, ki so prejele evropska sredstva od vsaj enega od teles Evropske unije. Med njimi je najti približno 37 tisoč nevladnih organizacij, med njimi pa seveda tudi krepko preko 500 slovenskih. Celoten seznam je na voljo  – TUKAJ.

Zneski so vrtoglavi in evropski davkoplačevalec se ima pravico vprašati, ali je tovrstno trošenje denarja smiselno. Primer: Mirovni inštitut je doslej skozi leta v okviru različnih projektov prejel 230.999,88 eur, 202.514,68 eur, 160.751,17 eur, 141.937,6 eur, 127.933,39 eur, 123.469,49 eur, 100.479,52 eur, 89.222,22 eur, 84.228,61 eur, 74.767,22 eur, 65.843,59 eur, 57.644,67 eur, 56.816,97 eur, 50.379,11 eur, 45.994,01 eur, 45.669,69 eur, 44.029,43 eur, 29.355,06 eur, 24.999,94 eur, 13.264,71 eur in končno 2460 eur. Vse torej skoraj 1,8 milijona evrov.

Prostori Mirovnega inštituta so na “Metelkovi” (Foto: Twitter)

K tem sredstvom pa je seveda treba prišteti tudi domače financiranje. Samo od leta 2015 (starejših podatkov nova verzija Erar-ja ne prikazuje) so počrpali preko 6 milijonov evrov, natančneje 6.092.568,47 eur. Inštitut sta ustanovila Darko Štrajn in Ante Kuzmanić. Ena izmed preteklih zastopnic aktivistične organizacije je bila trenutna ustavna sodnica Neža Kogovšek Šalamon, trenutni direktor pa je Iztok Šori.

Na seznamu je najti tudi druge NVO-je, ki nimajo eksplicitne politične agende, kot so denimo gasilska in športna društva, in dejansko delujejo v splošnem javnem interesu. Finančni pomoči le tem redki oporekajo.

Tako nevladne organizacije pomagajo levici ohromiti javno debato

Leve politične stranke, njim podrejeni mediji in nevladne organizacije zapirajo javni informacijski prostor. Kako? Denimo NVO, ki naj bi predstavljal javni interes in mnenje, organizira novinarsko konferenco na temo “perečega” vprašanja. Novinarske konference se udeleži javno financiran medij, ki povzame povedano, za odziv pa prosijo enako mislečo politično stranko. Iz tega nastane “neodvisen” novinarski prispevek, ki na videz vsebuje vse elemente korektnega prispevka.

A le na videz. V resnici imata tako medij kot nevladna organizacija istega mecena. Davkoplačevalca, z denarjem čigar upravlja politična stranka ali skupina sorodnih političnih strank, ki tako efektivno ustvarjajo privid javnega konsenza o nekem splošnem družbenem vprašanju. Kritika domnevnega konsenza je onemogočena tako, da kritične glasove utišajo kot nestrpne ali pa preprosto razglasijo, da so nekatera politična stališča zunaj demokratičnega konsenza in tako nevredna odgovora. Razkrivanje tovrstnih zgodb pa često predstavijo kot napad na “civilno družbo”.

Ž. K.