Betonska inercija

Kdor se je v zadnjih letih lotil prenove hiše ali novogradnje, in se je prebil skozi zagonetno birokracijo (o tem kdaj drugič), je naletel na problem. Kdo bo gradil? Pomanjkanje delovne sile skokovito narašča. Priseljenci iz južnih republik, ki so pred desetletjem gradili sodobne stavbe, so obogateli in raje delajo zase, ali pa so se preselili v zahodnejše države, kjer vodijo svoja gradbena podjetja in se s svojimi novimi mercedezi vračajo le še poleti. Samograditeljska kultura, značilna za povojno obdobje, je izginila z zviševanjem življenskega standarda. To je značilno za vso Evropo. Kje so torej zidarji, keramičarji, vodoinštalaterji in mizarji, ki nam bodo pomagali materializirati naše lepe arhitekturne načrte?

Do pomanjkanja je privedel splet demografskih, strukturnih, kulturnih in gospodarskih dejavnikov. Velik del delovne sile v gradbeništvu se stara, številni delavci pa se bližajo upokojitvi. Več kot 40 % gradbenih delavcev v Evropi je starejših od 50 let. To ustvarja vrzel, saj izkušeni delavci odhajajo, ne da bi imeli dovolj mlajših zamenjav. Panoga je fizično zahtevna, nestabilna in manj prestižna. Podoba takšnega dela, v katerem prevladujejo moški in kjer ni veliko možnosti poklicnega napredovanja, odvrača mlade delavce.

Dodatne zastoje povzročajo tudi zahteve, ki jih narekuje Zelena preobrazba, in niso usklajene z zmožnostmi in usposobljenostjo izvedbenega sektorja. Ideja zelenega prehoda v bolj okoljsko uravnoteženo družbo je zasnovana z dobrimi nameni. Toda način, kako jo z javnimi sredstvi spodbujamo, ima ravno nasproten učinek. Ne rešuje problemov, ampak jih generira. Zaradi subvencioniranja, kakršno izvajamo zdaj, je delovne sile v gradbeništvu manj, več pa je birokratov in različnih nesmiselnih poklicev. Poglejmo primer.

Razpis za zeleni prehod v kulturi, ki je bil objavljen lani, in sicer kot “odgovor na potrebo po zmanjšanju ogljičnega odtisa kulturnih dejavnosti in dogodkov”, kot tak pa naj bi krepil “prizadevanja za podnebno nevtralnost v skladu z evropskimi in nacionalnimi usmeritvami”. V prihodnjih letih se obetajo novi podobni razpisi. Toda kakšni so rezultati? Objavljeni izbrani projekti obljubljajo na primer Kalkulatorje ogljičnega odtisa za kulturne ustanove – po 70.000 eu na projekt.

Morda so ta sredstva res zanemarljiva v primerjavi z drugimi proračunskimi izdatki, toda ta razpis je pomenljiv, ker je tipičen primer subvencioniranja, ki ne rešuje stvarnih problemov, temveč krepi le ideologijo. Financira nekaj začasnih delovnih mest za NVO in birokracijo, toda ti ne rešujejo dejanskih potreb ljudi in bodo zato postali novi večni ujetniki sistema javnega financiranja. Če bi sredstev zanje kdaj zmanjkalo, bi to razumeli kot veliko krivico in jih glasno in z mediji in javnimi institucijami podprto kampanjo zahtevali še v prihodnje. Kot da bi jim sredstva že po inerciji pripadala, za razliko od drugih ljudi od izvajalcev gradbenih del naprej. Kampanja bo politično populistična. Le kdo bi želel biti označen, da je proti kulturi, proti naravi, proti razogličenju in proti zelenemu prehodu?!

Tovrstne subvencije generirajo t.i. bullshit jobs – nesmiselna delovna mesta, nastala z dobrimi nameni, ki pa služijo le birokratskemu aparatu samemu.

Stranski učinek takšnega financiranja je produciranje neenakih pogojev za delo, kjer lahko nekateri računajo na visoko podporo, če je le skladno z odločujočo politično ideologijo, drugi, morda boljši, pa ne ali pa le izjemoma. To je problematično, saj neposredno zadeva tisto ključno v vsaki demokratični družbi: možnost za svobodno ustvarjanje, zasebno pobudo, osebno odgovornost in uresničevanje lastnih ustvarjalnih potencialov ter gradnjo skupnosti.

Javni denar, ki ga zdaj preko takšnih subvencij namenjamo za nesmislena delovna mesta, bi lahko namenili za kaj, kar bi bilo v korist vseh. Na primer za panoge, ki jih vsi potrebujemo, kot je storitveni sektor v gradnji. Morda potem država ne bi iskala neokolonialističnih rešitev, kot je suženjsko uvažanje cenene delovne sile iz Filipinov in izkoriščanje ljudi.

Še en učinek takšnega poseganja države v delo je krepitev že tako prevladujoče kulturno-medijske inercije; ideološko agresivne, z mediji in javnimi institucijami podprte enoumne scene, ki zagotavlja, da se v javnem prostoru pojavljajo kot pozitivni le eni in isti obrazi, ki prepričljivo podajajo le enostranske ideje (čeprav jih je morda že zdavnaj povozil čas), vse, kar jih ogroža, pa je označeno za kakšen –“izem”. To je tisto, kar so v starih časih imenovali – Gleichshaltunga. Želim si, da ne bi razumela, kaj mislijo.

Kako preseči to zabetonirano kulturno inercijo? Gotovo rešitev ni v umiku na obrobje, ni v umiku v zasebnost, ali v ponižanem sledenju tej liniji, čakajoč na drobtinice (in subvencije). Nasprotno, rešitev je samozavestno in aktivno soustvarjanje javnega prostora. Odprtega, pluralnega, kritičnega, vedrega, sproščenega, občutljivega in predvsem živega.

Zato pogrešam več razkrivanja, koliko skupnega denarja namenjamo takšnim in drugačnim subvencijam, več preverjanja stvarnih učinkov in več izražanja zahtev po enakopravnih pogojih za ustvarjalno delo vseh različnih. Manj uravnilovke in več priložnosti za osebnostno in strokovo rast.

Če bi denar, namenjen zelenemu prehodu, dejansko namenili delavcem in spodbujanju obrtnih znanj, ne s subvencijami, ampak z manjšimi obdavčitvami, manj obsežno birokracijo in prijaznejšim poslovnim okoljem, bi spodbudili pravi zeleni prehod. Imeli bi boljšo arhitekturo. Imeli bi boljšo skupnost.

Je to res nekaj tako nedosegljivega? Dokler bo “umik v zasebnost” priljubljenejša izbira, dotlej imamo namesto vitalne skupnosti odprt poligon za velike potrebe nekaterih.

Nina Granda