Eva Gusel: Prepuščanje arhitekturnim presenečenjem

V Plečnikovi hiši je do 25. janurja 2026 na ogled začasna razstava Ars Memoriae. Mehiški umetnik Iñaki Bonillas je ustvaril sodobni umetniški projekt, ki ga navdihuje dediščina arhitekta Jožeta Plečnika, kuriral pa ga je slovenski kurator Tevž Logar. Osrednja tema projekta je spomin, razumljen kot nekaj krhkega, a hkrati ustvarjalnega, ter njegova rekonstrukcija skozi arhitekturo, besede, zvok in podobe kot oblika upora proti pozabi.

Večplasten projekt vključuje zvočno intervencijo v arhitektovi spalnici in delovni sobi, ter razstavo, ki razmišlja o tem, kako se spomin lahko preoblikuje v arhitekturo in v poetično umetniško gesto. Razstava se začne z Bonillasovim besedilom Majhen plašč besed, ki ga je navdihnila poezija Srečka Kosovela. Umetnik je besedilo zasnoval kot arhitekturo izginulega, kjer se resnični podatki prepletajo z domišljijo in osebnim spominom. Besedilo je posneto v slovenskem in angleškem jeziku ter izdano na gramofonski plošči, ki se predvaja v Plečnikovi hiši. Obiskovalci lahko prisluhnejo umetnikovi interpretaciji hiše, ustvarjeni na podlagi lastnega spomina in doživljanja prostora.

Drugi del razstave sestavljajo tri serije t.i. stereoskopskih fotografij, poimenovane po za tisti čas precej radikalni pesnitvi Prvi sen mehiške baročne pesnice sestre Juane Inés de la Cruz. Pesem odpira vprašanja spoznanja, meja razuma in neskončnosti, kar Bonillas povezuje s tehniko stereoskopije, ki je nekoč omogočala tridimenzionalni pogled na arhitekturo in oddaljene kraje, s čimer se ponovno implicitno naveže na Plečnikovo arhitekturo. 

Minimalistična razstava se nahaja v starem delu Plečnikove hiše v 1. nadstropju, kjer je imel arhitekt do dozidave valjastega prizidka spalnico, kopalnico in delovno sobo. Danes je to nadstropje popolnoma prazno, zato si le stežka predstavljamo nekdanjo atmosfero. Sama razstava je v tri sobe umeščena resnično senzibilno, minimalistično in z veliko občutka za prostor. Prav ta navidezna »podhranjenost« razstavnega prostra in materiala ter namenska praznina je pogosto spregledan aspekt razstav, ki ga v našem prosotru zaznam le redko; razstavni prostori so praviloma nabito polni s prezentacijskim materialom, razstavna konstrukcija zavzema pretežen del tlorisa, izkoriščen je vsak kotiček. Prostorska zasnova v Plečnikovi hiši dobro odraža dematerializiranost enega osredjih momentov razstave – zvočnega posnetka, ki od poslušalca zahteva približno deset minut meditativne pozornosti. Vsebino lahko zato najboljše konzumiramo, če si razstavo ogledamo v manj obiskanih delih tedna in dneva, ko obstaja velika verjetnost, da bomo imeli privilegij v prostorih biti popolnoma sami. 

Razstava me je presenetila, kjer sem najmanj pričakovala. Razstava gledalca povabi onkraj same sebe, mu pozornost preusmeri k vzporednemu razmisleku o hiši, v kateri se nahajamo in ki jo ves čas obuja umetnik sam. V Plečnikovi hiši sem bila že mnogokrat in prepričana sem bila, da jo zelo dobro poznam. Kaj novega bi mi o njej še lahko povedal umetniški projekt? Kot bi lahko pričakovala, nisem mogla uiti pristranskosti lastnega poklica, ki svoje poznavanje arhitekturnega vidika generalizira na celoto. Umetnik v zvočnem posnetku, v katerem asociativno pripoveduje o svojih spominih in jih povezuje s Plečnikom, namreč izpostavi najbolj subtilne momente hiše, ki jih še tako nadobuden in pogost obiskovalec zlahka spregleda. Zame najbolj fascinantna sta majhen okrogli uokvirjen portret Danteja, ki ga v družbi še dveh motivov zagledamo med spustom v pritličje po lesenih stopnicah v starem objektu in porcelanasta utež starikave bele barve, namenjena obtežitvi in uravnovešenju starinskih stropnih luči. Majhna detajla, ki sta doslej v mojih mislih ostala premalo ozaveščena in ki pričata o tem, da je naselitev Plečnikove hiše pravzaprav neločljiva od njene strukture, njeno subjektivno doživetje pa nič manj pomembno od faktičnih podatkov. Eno se prepleta z drugim, si napeto nasprotuje in se složno dopolnjuje. Bonillasovo spominjanje Plečnikove hiše zato ni dejanje rekonstrukcije, ki bi opisovalo stanje, kakršno je, pač pa konstruira eno od možnih realnosti oz. podob Plečnikove hiše – hišo s tem izgrajuje, ne le opisuje. »Kot pravi Wajcman, se tu začenja umetnost spomina – ne kot hranjenje pretkelosti, temveč kot njeno izumljanje. Ne kot zbirka podatkov, temveč kot arhitektura izginulega, kjer je meja med resnico in domišljijo krhkra, zamegljena in živa.« Tako razmerje med spominom in resničnostjo, dejstvom in izkustvom ter arhitekturo in umetnostjo v uvodnem besedilu opiše kurator. 

Ta mala lekcija, da arhitekture nikoli ne poznaš tako dobro, kot si misliš, da jo, je bila zame osebno največji doprinos razstave. Dobra arhitektura je tako kompleksna in premore toliko večplastnotsti, da vedno znova preseneti, četudi v navideznih malenkostih. Arhitekti smo priučeni, da nekaterim aspektom podležemo bolj kot drugim in smo na določene lastnosti bolj pozorni. Iz takšne pozicije je pogosto težko izstopiti, zato lahko perspektiva umetnika, ki na svet gleda z drugačnim znanjem, ozadjem, zgodovino in zanimanji ter v isti stvari izpostavi druge kvalitete, pripomore k našemu razumevanju drugih, manj očitnih dimenzij arhitekture. Kurator Hans Ulrich Obrist je v nekem intervjuju povedal, da z različnimi mediji ves čas »potuje« po različnih svetovih. Ko se naveliča umetnosti, vzame v roke knjigo o arhitekturi ali literarni roman ali se odpravi v gledališče. Nato se, prepojen z izkušnjami iz »drugih svetov«, z novim kreativnim zagonom vrne nazaj k umetnosti. Menim, da takšni izleti zelo koristijo tudi arhitektom – le prepustiti se jim moramo. 

Hiša Plečnik House X Iñaki Bonillas: ARS MEMORIAE; foto: Matevž Paternoster, oblikovanje: Rafaela Dražić

Reprodukcija najstarejšega znanega Dantejevega portreta, povzetega po Giottovi freski iz firenškega muzeja Bargello, Plečnikova hiša; foto: Blaž Gutman/MGML

Hortenzija na notranjem dvorišču Plečnikove hiše, kot je vidna skozi eno od polj vitražnega okna; foto: Blaž Gutman/MGML

Dvoboj točno opoldne, v glavni vlogi umetnikov ded; podoba iz arhiva J. R. Plaze; foto: Fernando Lipkau

Razstavna postavitev dela Like Sparrows Around a Pool of Water (Kot vrabci okoli vodne mlake, Iñaki Bonillas, 2017); foto: Omar Luis Olguín

Detajl dela Prvi sen: Jutro (Iñaki Bonillas, za razstavo Ars Memoriae); celotno delo je na ogled v razstavnem prostoru Plečnikove hiše

Detajl dela Prvi sen: Jutro (Iñaki Bonillas, za razstavo Ars Memoriae); celotno delo je na ogled v razstavnem prostoru Plečnikove hiše

Detajl dela Prvi sen: Jutro (Iñaki Bonillas, za razstavo Ars Memoriae); celotno delo je na ogled v razstavnem prostoru Plečnikove hiše

KOLOFON RAZSTAVE
Hiša Plečnik House X Iñaki Bonillas: ARS MEMORIAE
občasna razstava: 25. 9. 2025–25. 1. 2026

MUZEJ IN GALERIJE MESTA LJUBLJANE, PLEČNIKOVA HIŠA, zanje: Blaž Peršin, direktor

Kuriranje, prostorska postavitev in besedila: Tevž Logar, Iñaki Bonillas
Fotografije: Iñaki Bonillas, Blaž Gutman, Matevž Paternoster, dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka
Oblikovanje: Rafaela Dražić
Svetovalec za zvok: Sašo Kalan

Zvočna refleksija Majhen plašč besed:
Besedilo: Iñaki Bonillas
Glasovi: Iñaki Bonillas (ŠPA), Diego Capriolo (ANG), Primož Pirnat (SLO)
Prevod: Mojca Medvedšek (ŠPA–SLO), Kimberly Kruge (ŠPA–ANG)
Studio: Sašo Kalan, Zavod Sonolab; Raíz 440: Audio recording studio

Vodja projekta: Maja Kovač
Produkcija: Eva Grašič, Maja Kovač
Strokovna sodelavka: Ana Porok

Konservatorka za fotografijo: Betsy Curiel
Konservatorska obdelava okvirjev in opreme: Katarina Toman Kracina
Replike okvirja in izdelava podstavkov: Pohištvo – mizarstvo Škof, Jožef Škof, s. p.

Jezikovni pregled: Katja Paladin (SLO), Matic Šavli (ANG)
Prevod iz angleščine: Matic Šavli

Napisala: Eva Gusel